Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (4.326-4.350)


  1.      dúrmólovski  in dúr-mólovski -a -o prid. (ȗ-ọ̑) muz. ki ima za osnovo dur in mol: durmolovski sistem; durmolovska struktura zahodnoevropske glasbe ♪
  2.      dúrnica  -e ž (ȗ) star. (vratno) krilo, vratnica: durnice so popustile in vrata so se na široko odprla; ponavadi odpirajo samo eno durnico ♪
  3.      dúša  -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
  4.      dúšen  -šna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno ♪
  5.      dušíčnat  -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje dušik: dušičnate hranilne snovi; dušičnata umetna gnojila ♦ bot. dušičnate bakterije dušikove bakterije ♪
  6.      dušíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje ♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo ♪
  7.      dúšiti se  -im se nedov. (ú ū) redko hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo ♪
  8.      dúšnopastírski  -a -o prid. (ȗ-í) nanašajoč se na duhovnike, župnike: dušnopastirski poklic; dušnopastirska služba / pretresali so dušnopastirska vprašanja ♪
  9.      dvaintridesetérka  -e ž (ẹ̑) biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvaintrideset listov: zbirka starih dvaintrideseterk ♪
  10.      dvájsetič  prisl. (ȃ) pri ponavljanju ali v zapovrstju na dvajsetem mestu: že dvajsetič gre na pot ♪
  11.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪
  12.      dvanajsterokótnik  -a m (ọ̑) geom. lik, ki ima dvanajst kotov: plošča v obliki dvanajsterokotnika ♪
  13.      dvanajstína  -e ž (í) 1. del na dvanajst enakih delov razdeljene celote: primerjali so januarsko proizvodnjo z dvanajstino letnega plana // redko ducat: za hišo se je pasla kaka dvanajstina kokoši 2. fin. začasni proračun za en mesec: odobritev dvanajstin / proračunske dvanajstine ♪
  14.      dvanajstínka  -e ž (ȋ) redko del na dvanajst enakih delov razdeljene celote; dvanajstina: svojo dvanajstinko je že pri zapuščinski razpravi odstopil bratu ♪
  15.      dvanajstínski  -a -o (ȋ) pridevnik od dvanajstina: dvanajstinska delitev ♪
  16.      dvanajstíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dvanajst: dvanajstiški sistem ♪
  17.      dvánajstléten  in dvanájstléten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑; á-ẹ̑) 1. star dvanajst let: dvanajstletni deček 2. ki traja dvanajst let: dvanajstletno obiskovanje šole ♪
  18.      dvanájstnik  -a m (ā) anat. začetni del tankega črevesa: dobiti, imeti čir na dvanajstniku ♪
  19.      dvanajstórica  -e ž (ọ̑) skupina dvanajstih oseb: od takratne dvanajstorice jih je ostala le še polovica; dvanajstorica vojakov ♪
  20.      dvánajsttónski 1 in dvanájsttónski -a -o prid. (ȃ-ọ̑; á-ọ̑) težek dvanajst ton: dvanajsttonska železna konstrukcija // ki ima nosilnost dvanajst ton: dvanajsttonski kamion ♪
  21.      dvánajsttónski 2 in dvanájsttónski -a -o prid. (ȃ-ọ̑; á-ọ̑) muz. ki temelji na enakovredni uporabi vseh dvanajstih tonov kromatične lestvice: dvanajsttonski sistem; dvanajsttonska glasba; komponirati v dvanajsttonski tehniki ♪
  22.      dvánajstúren  in dvanájstúren -rna -o prid. (ȃ-ȗ; á-ȗ) ki traja dvanajst ur: dvanajsturni vojaški spopad; čakalo ga je nepretrgano dvanajsturno delo ♪
  23.      dvérce  dvérc ž mn. (ẹ̑) manjšalnica od dver: odkleniti, odpahniti dverce ♪
  24.      dvígalica  -e ž (ȋ) lov. zanka za lovljenje divjadi na upognjeni veji ali tanjšem deblu, ki ob sprožitvi dvigne plen od tal: nastavljati dvigalice; prenekaterega zajca ali srno je ujel na dvigalico ♪
  25.      dvígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪

   4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA