Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (4.259-4.283)


  1.      drúgorojênka  -e ž (ū-é) drugorojena hči: od štirih otrok ji je drugorojenka umrla že v otroških letih ♪
  2.      drugospôlen  -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na drug, nasprotni spol: drugospolni znaki / drugospolno prijateljstvo ♪
  3.      drúgost  -i ž (ȗ) filoz. kar je nasprotno biti: drugost subjekta ♪
  4.      drugostôpen  -pna -o prid. (ȏ) drugostopenjski: drugostopni državni organ ♪
  5.      drugostôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ȏ) nanašajoč se na drugo, višjo stopnjo: drugostopenjski državni organ ♦ jur. drugostopenjsko sodišče sodišče druge stopnje; šol. učenci drugostopenjskih šol šol druge stopnje ♪
  6.      drugošólec  -lca m (ọ̑) učenec drugega razreda, zlasti na gimnaziji: drugošolci so šli na ekskurzijo ♪
  7.      drugošólka  -e ž (ọ̑) učenka drugega razreda, zlasti na gimnaziji: stanovala je z dvema drugošolkama ♪
  8.      drugôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije; drugotni spolni znaki ◊ gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva ♪
  9.      drugôtnost  -i ž (ó) lastnost drugotnega: princip prvotnosti materije in drugotnosti zavesti ♪
  10.      drugovánje  -a s (ȃ) glagolnik od drugovati: drugovanje s Čopom je bilo za Prešerna velikega pomena / pri drugovanju se je med drugom in družico pogosto razvila ljubezen ♪
  11.      druhál  -i [au̯] ž (ȃ) zastar. drhal ♪
  12.      drúštvenik  -a m (ȗ) zastar. član: bil je zelo agilen društvenik; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika ♪
  13.      družábništvo  -a s (ȃ) v kapitalistični ekonomiki poslovno združevanje podjetnikov ♪
  14.      drúžbenokorísten  -tna -o prid. (ȗ-ȋ) ki koristi družbi: priznati študij kot družbenokoristno delo / družbenokoristno delo prva leta po 1945 upravna kazen v obliki prisilnega dela ♪
  15.      družboslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na družboslovje: družbosloven pretres položaja današnje žene / družboslovna publicistika, študija / skrb za družboslovno izobrazbo študentov ♪
  16.      družílen  -lna -o prid. (ȋ) ki druži, povezuje: družilna moč idej socializma ♪
  17.      družína  -e ž (í) 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina) 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic ◊ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  18.      družljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se (rad) druži: kot otrok sploh ni bil družljiv ♪
  19.      drvaríca  -e ž (í) dvoročna sekira za napravljanje drv: cel dan vihti drvarico ♪
  20.      drvén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. redko lesen: drven podstavek; obstali so kakor drveni / noge so mu bile od mraza čisto drvene negibne, toge 2. ekspr. neroden, okoren: to ti je drven fant; ne bodi no tako drvena / drvena drža drvéno prisl.: drveno se držati, vesti ♪
  21.      drvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) zelo hitro se premikati: avtomobili drvijo po cesti; vlak drvi proti postaji; drveti na konju, na smučeh; otroci drvijo za vozom; drveti z avtomobilom; drvi kot za stavo; drvi kakor vihar / ekspr. ljudje so kar drveli na veselico hiteli, drli ∙ ekspr. drvi za vsako novotarijo se navdušuje zanjo, jo sprejme // ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drveti v nesrečo, v pogubo drvèč -éča -e: drveč v dolino; drveč voz ♪
  22.      dŕvež  -a m (ȓ) redko hitenje, vrvež: živeti sredi mestnega drveža ♪
  23.      drvíšče  -a s (í) gozd. prostor v gozdu za zlaganje in prebiranje drv ♪
  24.      drvíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. star. poditi, goniti: drviti tatove / pazi, da ne boš konja preveč drvil; pren. neusmiljena usoda ga drvi po svetu 2. zelo hitro se premikati; drveti: vlak drvi proti postaji; drviti za vozom; zasledovalci so se drvili za njim ♪
  25.      drvníca  -e ž (í) 1. nar. belokranjsko drvača, drvarica: oditi z drvnico na rami v gozd 2. redko drvarnica: spraviti drva v drvnico ♪

   4.134 4.159 4.184 4.209 4.234 4.259 4.284 4.309 4.334 4.359  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA