Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (37.434-37.458)


  1.      vzredítelj  -a m (ȋ) vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče ♪
  2.      vzróčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
  3.      vzrokováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu ♪
  4.      vztrájnik  -a m (ȃ) teh. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja: vrteti vztrajnik; vztrajnik motorja, šivalnega stroja; gred vztrajnika / obročasti, zobčasti vztrajnik; vztrajnik z ročico ♪
  5.      vzvalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti vzvalován -a -o: vzvalovana gladina ♪
  6.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
  7.      vzvíhati  -am dov. (í) knjiž. zavihati (navzgor): vzvihati rob vzvíhan -a -o: klobuk z vzvihanimi krajci ∙ ekspr. od eksplozije vzvihani tiri navzgor zviti ♪
  8.      vzvíhniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. zavihniti (navzgor): vzvihniti rob vzvíhnjen -a -o: vzvihnjeni krajci klobuka ♪
  9.      vzvihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka: zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr. za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr. burja je vzvihrala morsko gladino močno vzvalovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj // hitro, silovito se premakniti: veter vzvihra čez polja, skozi gozdove 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo 4. preh., ekspr. silovito razgibati, vznemiriti: vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva 5. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: ob omembi tega imena je vzvihral; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala vzvihrán -a -o: vzvihrane krošnje dreves; vzvihrana ljubezen ♪
  10.      vzvihrávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega premikanja zraka: zastave vzvihravajo / ekspr. ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo 2. ekspr. v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih ♪
  11.      vzvíšek  -ška m (ȋ) zastar. vzpetina: vzvišek, dvigajoč se na drugi strani prevala ♪
  12.      vzvíšen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je, sega višje od okolice: vzvišen prostor, sedež; ravnina in vzvišen svet / zastar. vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem se dviga 2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira // ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom 3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi: ne bodi tako vzvišen; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom // ki izraža, kaže tak odnos: vzvišen prezir; vzvišena ošabnost; vzvišeno vedenje 4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim: pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil; vzvišene besede / vzvišen trenutek 5. star. zelo spoštovan, cenjen, plemenit: cesarica in njen vzvišeni soprog vzvíšeno prisl.: vzvišeno govoriti, se vesti; sam.: biti vnet za vse vzvišeno ♪
  13.      vzvíšenec  -nca m (ȋ) ekspr. vzvišen človek: vzvišenec se na take malenkosti ne ozira / kralji in drugi vzvišenci ♪
  14.      vzvišenína  -e ž (í) zastar. vzpetina: vas leži na vzvišenini / gorske vzvišenine ♪
  15.      vzvíšenost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost vzvišenega: vzvišenost odra omogoča pregled nad množico / duhovna vzvišenost; vzvišenost nad predsodki / vzvišenost ideje, poklica / odpraviti koga s prezirljivo vzvišenostjo / v svoji vzvišenosti se ni oziral na nikogar ♪
  16.      vzviševáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. povzdigovati: takšno ravnanje človeka vzvišuje / te lastnosti ga vzvišujejo nad druge sodobnike dvigajo, postavljajo ♪
  17.      vzvódje  -a s (ọ̑) teh. več med seboj povezanih vzvodov kake priprave, stroja: premik se prenese po vzvodju, z vzvodjem / krmilno, zavorno vzvodje ♪
  18.      vzžuboréti  -ím dov. (ẹ́ í) pesn. žuboreč dvigniti se: vrelec vzžubori v nebo / duša vzžubori v glasovih neznane govorice ♪
  19.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  20.      vžigálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) knjiž. vžigalna vrvica: vtakniti v smodnik vžigalko in jo prižgati // vžigalna kapica: vžigalka naboja ♪
  21.      vžígati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo vžígati se 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh ∙ ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja ♪
  22.      vživétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vživeti se: vživetje v okolje; imeti velike sposobnosti vživetja / vživetje v otroško duševnost ♪
  23.      walter  gl. valter ♪
  24.      welter  ipd. gl. velter ipd. ♪
  25.      wítloof  -a [vitlof] m (ȋ) vrtn. radič z velikimi, krhkimi listi v valjastih glavah, belgijski radič: saditi witloof / radič witloof ♪

   37.309 37.334 37.359 37.384 37.409 37.434 37.459 37.484 37.509 37.534  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA