Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (37.284-37.308)


  1.      vulkanológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za vulkanologijo: nova odkritja vulkanologov; seizmologi in vulkanologi ♪
  2.      vulkanologíja  -e ž (ȋ) veda o vulkanih: stališče vulkanologije ♪
  3.      vulkanolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vulkanologe ali vulkanologijo: vulkanološki inštitut / vulkanološka opazovanja ♪
  4.      vulkánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava ∙ ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit ♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave ♪
  5.      vúlva  -e ž (ȗ) anat. zunanje žensko spolovilo ♪
  6.      vúzem  -zma m (ú) nar. vzhodno velika noč: praznovati vuzem; na vuzem so streljali z možnarji; ob vuzmu ji je umrl oče ♪
  7.      vúzemnica  -e [zǝm] ž (ú) nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: kuriti vuzemnico ♪
  8.      vúzemski  -a -o [zǝm] prid. (ú) nar. vzhodno velikonočen: vuzemske pisanice / vuzemski čas ♪
  9.      vúzmenka  -e ž (ū) nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: zakuriti vuzmenko ♪
  10.      vz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja navzgor: vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati b) začetka dejanja, nastopa stanja: vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti c) dosege zaželenega namena, cilja: vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): vzkaliti, vzrohneti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja ♪
  11.      vzád  prisl. (ȃ) star. zadaj: vzad so ves čas odprta vrata; vzad stati / tu vzad se zbirajo ♪
  12.      vzádaj  prisl. (á) star. zadaj: vzadaj so opazili, da je padla; oče in mati sta hodila daleč vzadaj / tam vzadaj je še nekdo ♪
  13.      vzádi  prisl. (ā) star. zadaj: vzadi so štrleli vrhovi gora; najbolj vzadi so šli bolni in ranjenci / delala je vzadi za hišo / ostati vzadi za drugimi zaostati ♪
  14.      vzádnjič  prisl. (ȃ) zastar. zadnjič: vzadnjič so se še pozdravili in odšli / to sta sklenila že vzadnjič ♪
  15.      vzajémen  -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑) 1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse ♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku 2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno // ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno 3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez vzajémno prisl.: vzajemno si pomagati ♪
  16.      vzajémnost  -i ž (ẹ̑) 1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom: dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti ♦ jur. načelo vzajemnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja 2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost ♪
  17.      vzbesnéti  -ím dov., vzbêsni in vzbésni (ẹ́ í) postati besen: vzbesnel je in začel razbijati posodo; vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti; spet, takoj vzbesneti / ekspr. reka ob nalivih vzbesni vzbesnèl in vzbesnél -éla -o: vzbesnel človek ♪
  18.      vzblestéti  -ím dov., vzblésti in vzblêsti (ẹ́ í) knjiž. zableščati se, zalesketati se: dragulj vzblesti; morska gladina vzblesti kot srebro / v očeh mu vzblestijo solze se blesteč pojavijo / nad vrhovi je vzblestel mesec je vzšel ♪
  19.      vzblestévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zableščati se, zalesketati se: vodna gladina vzblesteva; oči so ji vzblestevale od sreče / nad izložbami vzblestevajo reklame se sveteč pojavljajo / požari vzblestevajo in ugašajo zagorevajo ♪
  20.      vzbóček  -čka m (ọ̑) zastar. vzboklina, izboklina: koničast vzboček ♪
  21.      vzbóčenost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost vzbočenega: vzbočenost stopala ♪
  22.      vzbočína  -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu ♪
  23.      vzbóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbočiti prsi, trebuh; močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balon vzbóčiti se dvigniti se v obliki visokega loka: nad mestom se je vzbočila mavrica / iz ravnine se tu in tam vzboči grič vzbóčen -a -o: vzbočen hrbet; vzbočeno čelo ♪
  24.      vzbòk  vzbóka m (ȍ ọ̑) redko vzboklina, izboklina: vzbok na tilniku ♪
  25.      vzbókel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbokel hrbet kamele; vzbokla ploskev; zrcalo je vzboklo ♦ zool. vzboklo-jamasto vretence vretence, ki je spredaj izbočeno in zadaj vbočeno ♪

   37.159 37.184 37.209 37.234 37.259 37.284 37.309 37.334 37.359 37.384  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA