Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
5 (3.551-3.575)
- diárij -a m (á) zastar. dnevni zapiski, dnevnik: samostanski diariji in kronike ♪
- diaróičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diarejo: diaroičen bolnik / diaroično blato ♪
- diaskóp tudi diaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) diaprojektor ♪
- diaskopíja -e ž (ȋ) med. rentgensko presvetljevanje: diaskopija pljuč ♪
- diáspora -e ž (ā) narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori; položaj Židov v diaspori ♪
- diatermíja -e ž (ȋ) med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo ♪
- díčen -čna -o prid. (í ȋ) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni ♪
- díd -a m (ȋ) pog., kratica, prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu ♪
- dideldú [dǝl] medm. (ȗ) posnema glasove (enolične) glasbe: lajna poje dideldaj dideldu ♪
- diéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dieto: dietni predpisi; dietna hrana; dietna menza / bolnišnica razpisuje mesto dietne sestre / priti v višji dietni razred ♪
- diferenciácija -e ž (á) nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki; ideološka, politična diferenciacija; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljo ♦ biol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji ♪
- diftêričen -čna -o prid. (é) nanašajoč se na difterijo: difteričen bolnik / difterična obloga v sapniku ♪
- difuzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav; difuzijska hitrost; difuzijska površina / difuzijska priprava ♪
- digitális -a m (ȃ) poljud. digitalin ♪
- dihálo -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal ♪
- díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v
dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
- díhibríd -a m (ȋ-ȋ) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih ♪
- dihljáj -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
- dihljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko rahlo pihati, pihljati: veter dihlja ♪
- díhnik -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik ♪
- díhniti -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
- dihotómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. dihotomičen: dihotomna organizacija dela ♪
- dihotómičen -čna -o (ọ́) pridevnik od dihotomija: dihotomična delitev pojmov ♪
- dihotomíja -e ž (ȋ) knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom ♪
- dihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti; dihti ko kovaški meh 2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah ♪
3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651