Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
5 (34.609-34.633)
- totalitaríst -a m (ȋ) pristaš totalitarizma: njegovi junaki so politični totalitaristi; totalitarist in nekonformist ♪
- totalitarístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na totalitarizem: totalitaristična država / totalitaristični teror; totalitaristične metode / totalitaristični režim totalitarni režim ♪
- totalitarízem -zma m (ȋ) politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva: boriti se proti totalitarizmu; fašistični totalitarizem ♪
- totalitárnost -i ž (ȃ) značilnost totalitarnega: totalitarnost režima / spremembe vodijo v totalitarnost totalitarizem ♪
- totalitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
- totalizácija -e ž (á) glagolnik od totalizirati: totalizacija informacijske mreže; totalizacija tehnološkega razvoja ♪
- totalizátor -ja m (ȃ) zlasti v zahodnih deželah naprava za registriranje vplačil, rezultatov, izračunavanje dobitkov pri stavah na konjskih dirkah: videti rezultate na totalizatorju // urad, prostor s tako napravo: vplačati v totalizatorju ◊ meteor. priprava za merjenje vseh padavin, ki padejo v daljšem obdobju ♪
- totalizíranje -a s (ȋ) glagolnik od totalizirati: totaliziranje vojaškega spopada ♪
- totalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. zajeti, obseči vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: gledališče je skušalo svet totalizirati; shema ne totalizira pojava 2. narediti, da kaj zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: totalizirati oblast; vojna se totalizira ● knjiž., redko človek se hoče v svetu totalizirati se v celoti uresničiti totalizirajóč -a -e: totalizirajoče stališče ♪
- totálka -e ž (ȃ) žarg., avt. stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno popravljati: zavarovalnica mu je priznala totalko / v povedni rabi avtomobil je totalka ♪
- totálnost -i ž (ȃ) knjiž. 1. popolnost: totalnost razdejanja 2. celovitost: zavest o totalnosti umetnine; spoznanje o totalnosti družbenih procesov; totalnost in pluralizem // celotnost, celota: književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine 3. kar je celovito: moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti ♪
- tótem -a m (ọ́) pri primitivnih ljudstvih žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi: častiti toteme; imeti medveda za totem; rodovni totem // slika, kip te živali, rastline: zbirati indijanske toteme; lesen totem ♪
- totemístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na totemizem: totemistične svečanosti / totemistično verovanje ♪
- totemízem -zma m (ȋ) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem; ostanki totemizma v pravljicah; totemizem in animizem ♪
- továriš -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni,
stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš
je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
- tovarišíca -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele 3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples 4. naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor
tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica 5. žarg., šol. učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino ◊ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica ♪
- tovóren in tovôren -rna -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na tovor: tovorni promet / tovorni avtomobil; tovorni vagon; tovorna ladja; tovorna železniška postaja; tovorno dvigalo; tovorno pristanišče / tovorni konj konj, ki prenaša tovor; tovorna živina konji, mule, osli ♦ navt. tovorna vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje; žel. tovorni kilometer enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
- tovornjákar -ja m (ȃ) ekspr. voznik tovornjaka: tovornjakar je vžgal motor ♪
- tožbár -ja m (á) star. kdor se (rad) toži, tožari: nepoboljšljiv tožbar; sprava med tožbarji ♪
- tožílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva ♪
- tožítelj -a m (ȋ) tožnik: ugovarjati tožitelju ♪
- tožíteljica -e ž (ȋ) tožnica: vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka ♪
- tožíti in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti
izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena
stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
- tožljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec; tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi; tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv ● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav ♪
- tožljívec -vca m (ȋ) kdor rad toži, zatoži: bati se tožljivcev; ovaduhi in tožljivci ♪
34.484 34.509 34.534 34.559 34.584 34.609 34.634 34.659 34.684 34.709