Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (28.759-28.783)


  1.      razkoščíčiti  -im dov. (í ȋ) gastr. odstraniti koščico iz sadeža: razkoščičiti češnje, marelice razkoščíčen -a -o: razkoščičeno sadje ♪
  2.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
  3.      razkóšje  -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪
  4.      razkóšnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor razkošno živi: bil je znan razkošnež ♪
  5.      razkóšnica  -e ž (ọ̑) ekspr. ženska, ki razkošno živi: ona je prava razkošnica ♪
  6.      razkóšnost  -i ž (ọ́) 1. značilnost, lastnost razkošnega: razkošnost hotela, stanovanja / ekspr. razkošnost pomladi 2. knjiž. razkošje: v tej hiši je razkošnost / živeti v razkošnosti ♪
  7.      razkotalíti  -ím dov., razkotálil (ȋ í) s kotaljenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razkotaliti frnikole po sobi; kamni so se razkotalili ♪
  8.      razkováti  -kújem dov., razkovál (á ú) 1. odstraniti podkev: kovač je konja najprej razkoval 2. s kovanjem razširiti, spremeniti: razkovati palico v tanko ploščo 3. nekdaj sneti okove: razkovati jetnika ♪
  9.      razkrajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) razkrojevalec: razkrajalci snovi / knjiž. boj proti razkrajalcem enotnosti ♪
  10.      razkramljáti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr. prijazno, lahkotno se razgovoriti: stari prijateljici sta se razkramljali o svoji mladosti ♪
  11.      razkričáti  -ím dov. (á í) ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost / razkričati koga za goljufa, pijanca razkričáti se izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: ko se je razkričala, ji je odleglo; razkričati se na koga, nad kom razkričáti si s kričanjem utruditi, pokvariti: če si grlo razkričiš, ne bo nič boljše razkričán -a -o: razkričan ženskar; razkričana gostilna, knjiga ♪
  12.      razkrinkováti  -újem nedov. (á ȗ) snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme // ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko razkrinkujóč -a -e: zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene ♪
  13.      razkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka; med spanjem se razkriva // s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge 3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne; razkrivati nepoštenost ljudi // delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije 4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte; razkrivati skrivnosti 5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine razkrívati se 1. redko odkrivati se: ljudje so vstopali in se razkrivali 2. ekspr. postajati viden, kazati se: pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor ♪
  14.      razkrohotáti se  -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. začeti se zelo glasno smejati: pošteno so se razkrohotali ♪
  15.      razkrojílo  -a s (í) kem. sredstvo za razkrajanje: uporaba razkrojil ♪
  16.      razkropljênec  -nca m (é) ekspr. vsak od razkropljenih ljudi: vsi ti razkropljenci so se znova zbrali ♪
  17.      razkúženje  -a s (ȗ) glagolnik od razkužiti: razkuženje pitne vode ♪
  18.      razkužítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razkužiti: razkužitev rok ♪
  19.      razlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal // ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov ♪
  20.      razlámljati  -am nedov. (á) redko lomiti: odsekal je suho vejo in jo začel razlamljati ♪
  21.      razláščati  -am nedov. (á) uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščati dosedanje lastnike / razlaščati tovarne ♪
  22.      razlaščênec  -nca m (é) kdor je razlaščen: plačilo odškodnine razlaščencem ♪
  23.      razlaščeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor razlaščuje: država v vlogi razlaščevalca // soc., po Marxu privatni lastnik proizvajalnih sredstev ali zemlje: razlaščanje razlaščevalcev ♪
  24.      razlaščevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razlaščevati: razlaščevanje veleposestnikov / razlaščevanje zemlje ♪
  25.      razlaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščevati veleposestnike / razlaščevati zemljišča ♪

   28.634 28.659 28.684 28.709 28.734 28.759 28.784 28.809 28.834 28.859  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA