Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
5 (23.659-23.683) 
- pozoréti -ím dov., pozôrel in pozorèl in pozorél (ẹ́ í) z zorenjem priti do popolne zrelosti: jabolka na kupu še pozorijo // doseči potrebno, ustrezno kakovost: pustiti meso pozoreti; vino mora še pozoreti ♪
- pozoríšče -a s (í) zastar. prizorišče, oder: pozorišče ostane med vso igro isto; stopiti na pozorišče ♪
- pozoríti -ím dov., pozóril (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kaj popolnoma zrelo: sonce bo pozorilo grozdje, pšenico ♪
- pozórnica -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: pozornica ostane v drugem dejanju nespremenjena; igralec pride na pozornico z desne / ta dežela se umika s svetovne pozornice ♪
- pozórnost -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
- pôzre in pozrè -éta s (ō ẹ́; ȅ ẹ́) nar. štajersko (mlado) dekle: čedno pozre ♪
- pozunánjenje -a s (ȃ) glagolnik od pozunanjiti: pozunanjenje čustev; pozunanjenje in obubožanje gledališča ♪
- pozunánjenost -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost pozunanjenega: pozunanjenost družbe, življenja ♪
- pozunánjiti -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
- pozvačín -a m (ȋ) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi; pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal ♪
- pozvánec -nca m (á) knjiž. kdor je poklican, pozvan: pozvanci so morali čakati, da pridejo na vrsto ♪
- pozvánjanje -a s (ā) glagolnik od pozvanjati: zbudilo ga je pozvanjanje zvonov / pozvanjanje kravjih zvoncev / pozvanjanje kovancev; pozvanjanje s ključi ♪
- pozvánjati -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
- pozváti -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
- pozvedeti ipd. gl. poizvedeti ipd. ♪
- pozveríniti -im dov. (í ȋ) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti zveri: maščevalnost je ljudi pozverinila; v vojni se človek pozverini pozverínjen -a -o: pozverinjeni ljudje ♪
- pozvončkljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. narahlo pozvoniti: od časa do časa je pozvončkljal ♪
- pozvoníti -ím dov., pozvónil (ȋ í) 1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti 2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora 3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon ♪
- požágati -am dov. (ȃ) z žaganjem podreti: požagati drevo; vse smreke so požagali // z žaganjem odstraniti: požagati veje požágan -a -o: požagano drevje ♪
- požalováti -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj ♪
- požár -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
- požáren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
- požarévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: luči požarevajo / na prstih ji požarevajo briljanti ♪
- požaríšče -a s (í) kraj požara, ognja: gasilci so v nekaj minutah prihiteli na požarišče / knjiž. na požarišču so zgradili novo hišo pogorišču ♪
- požárni -ega m (ȃ) voj. vojak, ki čuva enega ali več prostorov, kadar drugi spijo ali so odsotni: požarni je na hodniku ♪
23.534 23.559 23.584 23.609 23.634 23.659 23.684 23.709 23.734 23.759 
