Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (21.634-21.658)


  1.      poniževálnost  -i ž (ȃ) značilnost poniževalnega: ni opazila poniževalnosti takih kupčij ♪
  2.      poniževánje  -a s (ȃ) glagolnik od poniževati: obsojati zapostavljanje in poniževanje žensk / izmišljal si je nova poniževanja za jetnike ♪
  3.      poniževáti  -újem nedov. (á ȗ) s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjševati komu čast, ugled, veljavo: s svojimi obtožbami ga je poniževala; poniževali so se pred njim, ker so mislili, da jim bo zato bolj naklonjen; ni se ti treba poniževati / njegovo ravnanje jo ponižuje ponižujóč -a -e: ponižujoči ukazi; ljubosumnost je ponižujoče čustvo; opravljati ponižujoča dela; prisl.: ponižujoče ravnati s kom poniževán -a -o: narod, ki je bil poniževan in tlačen, se je uprl ♪
  4.      ponížnež  -a m (ȋ) ekspr. ponižen človek: rekel je, da ponižneže povsod odrivajo ♪
  5.      ponížnost  -i ž (í) lastnost, značilnost ponižnega človeka: očetova ponižnost se mu upira; slabš. s svojo pasjo ponižnostjo ne boste nič dosegli / ekspr. od same ponižnosti je lezel vase ♪
  6.      ponjáva  -e ž (ȃ) 1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: čez seneno kopico so položili ponjavo; pokriti tovor s ponjavo; nebo je bilo kot velika, siva ponjava / šotor si je naredil iz dveh ponjav / nepremočljiva ponjava // star. rjuha: platnena ponjava 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno ponjavi: sonce topi zadnje ponjave snega; dolge, zlate ponjave žita / megla je bila v širokih, prosojnih ponjavah razprostrta nad reko / z oslabljenim pomenom: bleščeča ponjava morja morje; bil je zavit v črno ponjavo noči ◊ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode; šport. prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir ♪
  7.      ponjúhati  -am dov. (ȗ) povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: prosil ga je, naj mu da malo ponjuhati; ponjuhal je ščepec tobaka in kihnil // z njuhanjem porabiti: ponjuhal je že dve škatli tobaka ♪
  8.      pònk  in pônk pônka m (ȍ ó; ȏ) žarg. delovna miza, zlasti mizarska: gledal je očeta, kako dela na ponku ♪
  9.      ponôčen  -čna -o prid. (ó) nočen: nič ni motilo ponočne tišine / udeležil se je ponočnega pohoda; ponočna vožnja ga je utrujala; opazovati ponočno nebo / delati v ponočni izmeni; ponočno delo / tovarna išče ponočnega vratarja / ponočne živali ♦ zool. ponočna čaplja nočna močvirska ptica, ki dobro pleza; kvakač ♪
  10.      ponočevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ponočevati: popivanje in ponočevanje / tudi ponočevanje ob televizorju ni preveč priporočljivo ♪
  11.      ponočeváti  -újem nedov. (á ȗ) preživljati noč v zabavi, navadno v kakem javnem lokalu: mož ponočuje in se zjutraj pijan vrača domov; skoraj vsak večer ponočuje s prijatelji // ekspr. biti, ostajati buden dolgo ponoči: vsak dan ponočuje in bere, zjutraj pa ne more vstati ♪
  12.      ponôči  prisl. (ó) v času teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. podnevi: ponoči ne more spati; v tovarni se dela podnevi in ponoči; ekspr. še ponoči ni miru; prišli so pozno ponoči; ob dvanajstih ponoči 24h / ekspr. podnevi in ponoči misli nanj neprenehoma / vožnja ponoči se mu zdi nevarna / za ponoči si je pripravila čaj ∙ šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; prim. noč ♪
  13.      ponočník  -a m (í) 1. ponočnjak: druži se s ponočniki in pijanci 2. veter, ki piha ponoči; nočnik: z gor je zapihal ponočnik ♪
  14.      ponočnják  -a m (á) ekspr. kdor ponočuje: bil je ponočnjak in razgrajač / neznani ponočnjaki so pobegnili, ko so zaslišali glasove; po cesti se je opotekala trojica ponočnjakov / odkar študira, je postal pravi ponočnjak, nikoli ne gre spat pred polnočjo / zajec, jazbec, jež in še nekatere druge živali so ponočnjaki hodijo okrog predvsem ponoči ♪
  15.      ponočnjákar  -ja m (ȃ) slabš. kdor ponočuje: ne druži se s tistimi ponočnjakarji ♪
  16.      ponočnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od ponočnjak: oče se je jezil nanjo, ker je bila prava ponočnjakinja / nekatere živali so ponočnjakinje ♪
  17.      ponočnjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na ponočnjake ali ponočnjaštvo: ponočnjaški razgrajači; ponočnjaška družba; ponočnjaško popivanje ♪
  18.      ponočnjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. dejavnost ponočnjakov: oče se je jezil zaradi sinovega ponočnjaštva / vse to ponočnjaštvo se je nazadnje ustavljalo v zanemarjeni gostilni na robu mesta ponočnjaki ♪
  19.      ponòr  -ôra m (ȍ ó) odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: voda je odtekla po skritih ponorih / ponor reke ◊ elektr. kraj, prostor v polju, kamor se stekajo silnice; geogr. večja vodoravna jama, v katero teče ponikalnica ♪
  20.      ponorčeváti se  -újem se dov. (á ȗ) navadno v zvezi z iz navadno z besedami izraziti neresen, nespoštljiv odnos do koga: ne zameri, da sem se malo ponorčeval; rad se ponorčuje iz sebe; hotel se je ponorčevati iz sosedov, star. s sosedi; pren. usoda se je ponorčevala z njim ♪
  21.      ponórec  -rca m (ọ̑) zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka: plašč, izdelan iz krzna ponorcev ♪
  22.      ponorélost  -i ž (ẹ́) ekspr. stanje ponorelega človeka: popadla ga je ponorelost / napil se je in divjal v ponorelosti ∙ ekspr. razjeziti se do ponorelosti zelo ♪
  23.      ponoréti  -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja ● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela ∙ ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem ♪
  24.      ponoríti  -ím dov., ponóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: pijača ponori človeka / njena lepota ga je ponorila ponorjèn -êna -o: otroci so bili kakor ponorjeni ♪
  25.      ponórnica  -e ž (ọ̑) geogr. kraška tekoča voda, ki ponika; ponikalnica: kraško polje z več ponornicami ♪

   21.509 21.534 21.559 21.584 21.609 21.634 21.659 21.684 21.709 21.734  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA