Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (21.284-21.308)


  1.      pomenljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost pomenljivega: pomenljivost nasmeška, pogleda / simbolična pomenljivost imena glavne osebe v romanu / knjiž. pomenljivost umetniškega dela pomen, vrednost ♪
  2.      pomenoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pomenoslovje: pomenoslovni problemi; pomenoslovna razprava ♪
  3.      pomenoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. nauk o pomenu besed: skladnja in pomenoslovje ♪
  4.      poménski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pomen 1: pomenski odtenek, prenos, prizvok / pomenski obseg, razvoj besede / pomenska enota / med stavkoma je pomenska razlika / pomenske plasti pesmi ♦ lingv. pomenski kvalifikatorji kvalifikatorji, ki označujejo poosebljeno ali preneseno rabo besede, besedne zveze; pomenski premik; pomenska opozicija; pomenska razlaga v slovarju poménsko prisl.: besedi pomensko sovpadata / pomensko nepopolni glagoli ♪
  5.      poménskost  -i ž (ẹ̑) lastnost, sposobnost česa, da izraža pomen: izgubiti pomenskost; simbolna pomenskost; pomenskost besede ♪
  6.      pomêrij  -a m (é) knjiž. področje, območje: živijo na tesnem prostoru mestnega pomerija / pomerij Julijskih Alp ♦ zgod. mestni pomerij pri starih Rimljanih ozemlje pod mestno sodno oblastjo ♪
  7.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  8.      pomérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od pomerjati: pomerjanje s puško / pomerjanje čevljev, oblek; kabina za pomerjanje ♪
  9.      pomérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat meriti: lovec je pomerjal, ustrelil pa ni / pomerjati dolžino krila, rokava 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomerjati obleke, plašče; pomerjati si čevlje; dolgo si je pomerjala, preden je kupila / pomerjati (si) prstan, uhane ♪
  10.      pomêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., pomêtel in pométel pomêtla tudi pomêdel in pomédel pomêdla, stil. pomèl pomêla (é) 1. očistiti z metlo, omelom: pomesti dvorišče, sobo, stopnice; dobro, temeljito pomesti; pomesti po kotih; pomesti in poribati tla / pomesti z brezovo metlo; pren., ekspr. burja je pometla cesto // s pometanjem odstraniti: pomesti ogorke, smeti / z roko je pometla drobtine z mize 2. ekspr. s svojim delovanjem odstraniti: burja je pometla avtomobil s ceste; vihar je pometel sneg, da so se pokazala gola pobočja 3. ekspr., navadno v zvezi z z povzročiti, narediti, da kaj ne obstaja več: družbeni razvoj bo pometel take ljudi; oblast je neusmiljeno pometla z nasprotniki; pomesti z zastarelim pojmovanjem, predsodki ● ekspr. pometel je skledo žgancev (hitro) pojedel; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja pometèn tudi pomedèn -êna -o: pometen hodnik; vse je čisto in pometeno; nebo je kakor pometeno ♪
  11.      poméšanost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost pomešanega: jezikovna, narodna pomešanost prebivalstva / pomešanost pojmov ♪
  12.      poméšati  tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali // dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji ∙ priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani ♪
  13.      pomešávati  -am nedov. (ȃ) večkrat mešati: pomešavati vročo kavo / pomešavati imena pomešávati se knjiž. biti, pojavljati se skupaj, istočasno; mešati se: med veseli smeh in kramljanje se je pomešavalo ihtenje ♪
  14.      pomeščániti  -im dov. (á ȃ) prilagoditi meščanskemu načinu življenja in mišljenja: ženo je skušal pomeščaniti; v mestu se je hitro pomeščanila / pomeščaniti svoje navade pomeščánjen -a -o: pomeščanjen kmečki fant; pomeščanjena družba ♪
  15.      pomeščánjenec  -nca m (ȃ) ekspr. kdor se pomeščani: meščani in pomeščanjenci ♪
  16.      pomeščánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pomeščaniti: pomeščanjenje priseljencev ♪
  17.      poméščik  -a m (ẹ̑) v carski Rusiji plemiški veleposestnik: pomeščiki in bojarji ♪
  18.      pometáč  -a m (á) delavec, ki pometa: preživlja se kot pometač / cestni pometač ♪
  19.      pometáčica  -e ž (á) delavka, ki pometa: dela kot pometačica; pometači in pometačice ♪
  20.      pometáčka  -e ž (ȃ) redko pometačica, pometalka: več let je bila za pometačko ♪
  21.      pometálka  -e [u̯k] ž (ȃ) delavka, ki pometa: vsako jutro srečuje na cesti pometalke ♪
  22.      pométanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od pometati: pometanje ceste, kuhinje; čiščenje in pometanje / pometanje smeti ♪
  23.      pométarica  -e ž (ẹ̑) ekspr. pometačica, pometalka: preživljala se je kot pometarica ♪
  24.      pometáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pometače: pometaška obleka / pometaško delo ♪
  25.      pométati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali ● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ♪

   21.159 21.184 21.209 21.234 21.259 21.284 21.309 21.334 21.359 21.384  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA