Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (20.901-20.925)



  1.      pólkméčki  -a -o [k] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. polit., soc. ki se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: polkmečko prebivalstvo / dohodki polkmečkega gospodarstva 2. po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmečkemu: polkmečka soba
  2.      pólkmèt  -kméta [k] m, im. mn. pólkmétje stil. pólkméti (ọ̑- ọ̑-ẹ́) 1. polit., soc. kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: večina zaposlenih v podjetju je delavcev, nekaj je tudi polkmetov 2. kdor je po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmetu: ni bil več kmet, pa tudi gospod še ne: bil je polkmet ◊ jur. polkmet nekdaj polgruntar, polzemljak
  3.      pólkmetíja  -e [k] ž (ọ̑-) jur., nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje: davek od polkmetije; cela kmetija in polkmetija
  4.      pólknica  in pôlknica -e ž (ọ̄; ō) nav. mn., pog. naoknica, oknica: pripreti, zapreti polknice; okna z zelenimi polknicami / polknice kioska
  5.      pôlkno  -a s, mn. pôlkna in pólkna (ó) nav. mn., pog. naoknica, oknica: odpreti, zapreti polkna; toča je udarjala po polknih
  6.      pólkòks  in pólkôks -kôksa [k] m (ọ̑- ọ̑-ō; ọ̑-ō) metal. gorivo srednje kalorične vrednosti, pridobljeno z destilacijo lignita, slabših vrst premoga: proizvodnja polkoksa
  7.      pólkoloniálen  -lna -o [k] prid. (ọ̑-) po določenih lastnostih, značilnostih podoben kolonialnemu: polkolonialna država / polkolonialna odvisnost
  8.      pólkoloníja  -e [k] ž (ọ̑-) država, dežela, ki je po določenih lastnostih, značilnostih podobna koloniji: to deželo, državo so hoteli spremeniti v polkolonijo / polkolonija tujih monopolov
  9.      pólkonfékcija  -e [k] ž (ọ̑-ẹ́) konfekcija, ki se dokončno izdela po želji, merah kupca: izdelovati, kupiti polkonfekcijo
  10.      pólkònj  -kônja [k] m, mest. ed. pólkônju in pólkónju, rod. mn. pólkónj tudi pólkônjev, mest. mn. tudi pólkónjih (ọ̑- ọ̑-ó) človeku podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol konj: psoglavci in polkonji
  11.      polkóven  -vna -o (ọ̄) pridevnik od polk: polkovni štab; polkovna zastava
  12.      pólkovína  -e [k] ž (ọ̑-í) kem. element z lastnostmi kovin in nekovin
  13.      polkóvnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska oblika od polkovnik: sanitetna polkovnica 2. star. polkovnikova žena
  14.      polkóvnik  -a m (ọ̑) najvišji oficirski čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: enoti poveljuje polkovnik / napredovati v polkovnika / čin polkovnika
  15.      polkóvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na polkovnike: polkovniški našitki / v latinskoameriških deželah polkovniška hunta
  16.      pólkôžuh  -úha [k] m (ọ̑ọ̑-ú) kratek kožuh, ki sega najdlje do kolen: obleči polkožuh; s krznom podložen polkožuh
  17.      pólkrátek  -tka -o [k] prid. (ọ̑-á) knjiž. srednje kratek: otrok v polkratkem krilu
  18.      pólkrêpek  -pka -o [k] prid. (ọ̑-é) tisk. ki je po debelini potez med navadnim in krepkim: natisniti besedo v polkrepkem nonpareju / polkrepka črka pólkrêpko prisl.: natisniti naslov polkrepko
  19.      pólkróg  -a [k] m (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu ♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo
  20.      pólkrógeln  -lna -o [k-gǝl] prid. (ọ̑-ọ̑) ki ima obliko polkrogle: polkrogelni del kupole
  21.      pólkrógla  -e [k] ž (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov krogle, razdeljene z ravnino skozi središče: površina, prostornina polkrogle 2. predmet take ali podobne oblike: v nekakšni polkrogli se je spustil na morsko dno
  22.      pólkróglast  -a -o [k] prid. (ọ̑-ọ̑) podoben polkrogli: polkroglast kup / ta prostor je polkroglast / predmet polkroglaste oblike
  23.      pólkróžec  -žca [k] m (ọ̑-ọ̑) manjšalnica od polkrog: temni kvadrati so obdani z belimi polkrožci // lingv. temu podobno grafično znamenje za označevanje izgovarjave: padajoča intonacija je označena s polkrožcem
  24.      pólkróžen  -žna -o [k] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polkrog: polkrožen obok; polkrožno okno / polkrožna črta / stavba polkrožne oblike ♦ anat. polkrožni kanali trije kanali v obliki polkrogov v notranjem ušesu s čutnicami za zaznavanje položaja glave pólkróžno prisl.: polkrožno postaviti predmete
  25.      pólkróžnica  -e [k] ž (ọ̑-ọ̑) geom. vsak od dveh delov krožnice, razdeljene s premerom: narisati polkrožnico / velika polkrožnica nad veliko osjo elipseknjiž., redko obala predstavlja nekoliko sploščeno polkrožnico polkrog

   20.776 20.801 20.826 20.851 20.876 20.901 20.926 20.951 20.976 21.001  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA