Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
5 (20.101-20.125) 
- pogruntávščina -e ž (ȃ) pog., ekspr. domislek, zamisel: to je bila njena pogruntavščina / zanimiva konstrukcijska pogruntavščina ♪
- pogúba -e ž (ȗ) ekspr. kar povzroča veliko moralno ali materialno izgubo, škodo: ta dogovor je poguba za nas / ta ženska bo njegova poguba // stanje kot posledica take izgube, škode: poguba mu grozi, preti; rešiti koga pogube / biti sebi in drugim v pogubo ∙ ekspr. drveti v pogubo hitro se bližati čemu slabemu ♪
- pogúben -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo ♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula ♪
- pogubítelj -a m (ȋ) nav. ekspr. kdor koga pogubi: on je njen pogubitelj ♪
- pogubíti -ím dov., pogúbil (ȋ í) 1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe ∙ ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil ♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti 3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti pogubljèn -êna -o: pogubljeni dežniki; bil je pogubljen ♪
- pogúbljati -am nedov. (ú) 1. drugega za drugim izgubljati: kar naprej pogublja ključe; pri njih se veliko stvari pogublja / potok se tam pogublja v zemljo izginja, ponika 2. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: pijača ga pogublja; fant se zaradi nje pogublja ♪
- pogubljênec -nca m (é) ekspr. kdor je pogubljen, izgubljen: potepuhi in pogubljenci ♪
- pogubljênje -a s (é) poguba: bil mu je v pogubljenje; pahniti koga v pogubljenje ♦ rel. večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti ♪
- pogubljênost -i ž (é) ekspr. stanje, značilnost pogubljenega, izgubljenega človeka: zaveda se svoje majhnosti in pogubljenosti ♪
- pogubljív -a -o prid. (ȋ í) star. poguben: pogubljivi naklepi; predlog je zanj pogubljiv / zabloditi na pogubljiva pota ♪
- pogúbnost -i ž (ú) ekspr. lastnost, značilnost pogubnega: pogubnost dejanja, ravnanja ♪
- pogubonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. poguben: pogubonosne besede; nekatere bolezni so pogubonosne / pogubonosni meč, ogenj ♪
- pogúgati -am tudi -ljem dov. (ū) krajši čas gugati: valovi so kdaj pa kdaj pogugali čoln; pogugati se v naslanjaču / najmlajšega je še malo pogugala in odšla poujčkala, pozibala ♪
- pogugávati -am nedov. (ȃ) knjiž. v presledkih gugati: valovi pogugavajo ladjo; veter pogugava veje; nad vrati se pogugavajo svetilke / pogugavati otroka v presledkih ujčkati, zibati ♪
- pogúm -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
- pogúmen -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
- pogúmnež -a m (ȗ) ekspr. pogumen človek: ta pogumnež se ničesar ne ustraši ♪
- pogúmnost -i ž (ú) lastnost pogumnega človeka: komaj je čakal priložnosti, da bi pokazal svojo pogumnost / knjiž. zbral je vso pogumnost in spregovoril ves pogum / pogumnost njegovega predloga jih je presenetila drznost ♪
- pogúzniti se -em se dov. (ú ȗ) nar. zahodno zdrseti, spustiti se po zadnjici: otrok se je poguznil s peči; pren. s strmine nad cesto se je poguznilo za voz zemlje ♪
- pohába -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
- pohabítev -tve ž (ȋ) glagolnik od pohabiti: pohabitev vojakov / nekdaj so obsojali na smrt ali na pohabitev ♪
- pohábiti -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪
- pohábljati -am nedov. (á) povzročati trajno telesno okvaro: težka bolezen pohablja mnogo otrok; pren., ekspr. s svojim grobim ravnanjem otroka duševno pohablja ♪
- pohábljenček -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pohabljenec: dolgotrajno zdravljenje pohabljenčkov ♪
- pohábljenec -nca m (ȃ) pohabljen človek: starci in pohabljenci; pren., ekspr. moralni pohabljenec ♪
19.976 20.001 20.026 20.051 20.076 20.101 20.126 20.151 20.176 20.201 
