Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (18.609-18.633)


  1.      pljúskavica  -e ž (ū) zastar. ploha, naliv: pomladanske pljuskavice ♪
  2.      pljusketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) narahlo pljuskati: voda je prijetno pljusketala ♪
  3.      pljúskniti  -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku se premakniti: voda zavalovi in pljuskne; val je visoko pljusknil / blato je pljusknilo na vse strani // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: v steklenici je pljusknilo vino; voda je pljusknila // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: od časa do časa pljuskne veslo; riba je glasno pljusknila / ekspr. kamen je pljusknil v jezero padel 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljuskne ob breg // v sunku se razliti, izteči: iz vrča pljuskne mleko; val je pljusknil čez krov, na krov; pren., ekspr. v sobo pljuskne val smeha 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljuskniti olje v posodi // na tak način politi, izliti: vina ni spil, raje ga je pljusknil pod mizo; pljuskniti v koga vedro vode ● vsa kri ji je pljusknila v glavo udarila; ekspr. tako ga je pljusknil s široko dlanjo, da se je zvalil po tleh udaril ♪
  4.      pljuskòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž. pljuskanje: pljuskot valov ob obali / voda se je s pljuskotom odbijala od stene ♪
  5.      pljúsniti  -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku se premakniti: voda v tolmunu je visoko pljusnila // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: vino v steklenici je pljusnilo // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: v temi pljusne veslo; pljusniti z repom 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljusne ob čoln; pren., ekspr. na ušesa mu pljusne val smeha // v sunku se razliti, izteči: mleko je pljusnilo čez rob; pazi, da ti voda ne pljusne za vrat 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljusniti olje v posodi // na tak način politi, izliti: pljusnil mu je kislino po rokah ● v obraz ji je pljusnila rdečica udarila ♪
  6.      pljuválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor (veliko) pljuva ♪
  7.      pljuválnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) posoda za pljuvanje: pljuvati v pljuvalnik; za vrati je stal pljuvalnik z žaganjem / žepni pljuvalnik ♪
  8.      pljúvanje  in pljuvánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od pljuvati: pljuvanje po tleh / to je pljuvanje na našo čast ∙ ekspr. pljuvanje v lastno skledo škodovanje samemu sebi, svoji stvari ♪
  9.      pljúvati  -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú) 1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri; pljuvati v pljuvalnik; kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh // na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo 2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast ● ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari ♪
  10.      plôča  -e ž (ó) zastar. plošča: stolp, obit z velikimi pločami / vzidati pločo na pisateljevo rojstno hišo ♦ alp. gladka, navadno strma površina v skalovju ♪
  11.      pločád  -i ž (ȃ) zastar. ploščad: grajska pločad / ljudje so se zbirali na veliki pločadi trga ♪
  12.      plôčast  -a -o prid. (ó) zastar. ploščat: pločasti kamni / pločasta tla ♪
  13.      pločevína  -e ž (í) v tanko plast stisnjena kovina: obdelovati, pocinkati, rezati pločevino; aluminijasta, bakrena, cinkova pločevina; emajliranje, krivljenje pločevine; posoda iz pločevine; pločevina za kotle, žlebove / valovita pločevina; škarje za pločevino ● slabš. vse ceste so bile zatrpane s pločevino z avtomobili; slabš. pri nesreči je bilo precej pločevine poškodovanih, uničenih avtomobilov ◊ metal. bela pločevina jeklena pločevina, prekrita s kositrom; črna pločevina surovo valjana jeklena pločevina; dekapirana pločevina; teh. galvanizirati, lamelirati pločevino ♪
  14.      pločevinárna  -e ž (ȃ) delavnica, obrat za izdelovanje pločevine: tovarna ima novo pločevinarno ♪
  15.      pločevínast  -a -o prid. (í) ki je iz pločevine: pločevinasti žlebovi; pločevinasta posoda, škatla; hiša s pločevinasto streho ● ekspr. pločevinast glas zvonca neblagoglasen, hreščeč; slabš. pločevinasta kolona se počasi pomika po cesti kolona avtomobilov ♪
  16.      pločevínka  -e ž (ȋ) žarg. pločevinasta posoda za konzervirana živila, kemikalije, industrijske izdelke: izdelovati pločevinke; ovalne, štirioglate pločevinke / pločevinka laka; kupiti nekaj pločevink marmelade / fižol v pločevinki konzerviran fižol ♪
  17.      pločevínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pločevino: pločevinska kritina / pločevinski vijaki; pločevinske škarje / pločevinska posoda pločevinasta ♪
  18.      pločnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) zastar. pločevinast: pločnata posoda ♪
  19.      plóčnik  -a m (ọ̑) dvignjena, ožja, navadno tlakovana površina ob cesti: asfaltirati, popravljati pločnik; pometati pločnike; hoditi po pločniku; obstati na robu pločnika ♪
  20.      plód  -ú in -a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑) 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra ♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem // ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka 2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod 3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica ● knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok ♪
  21.      plóden 1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto ♦ med. plodna doba ženske // sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja ∙ knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno // ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel ♪
  22.      plóden 2 -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na plod: plodna oblika ♦ bot. plodni listi listi, prosto rastoči na cvetišču ali zraščeni v plodnico; plodna luska list cveta s semeni pri iglavcih ♪
  23.      plodìč  -íča tudi plódič -a m (ȉ í; ọ̑) manjšalnica od plod: trgati zelene plodiče ♦ bot. vsak od delov ploda, ki je razpadel ♪
  24.      plodílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ploditev: plodilni organi / plodilni nagon; plodilna zmožnost ♪
  25.      plodílo  -a s (í) nav. mn., vet. organ za razmnoževanje; spolovilo: plodila pri kravah ♦ biol. moško, žensko plodilo moška, ženska spolna žleza ♪

   18.484 18.509 18.534 18.559 18.584 18.609 18.634 18.659 18.684 18.709  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA