Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (18.334-18.358)



  1.      plázma  -e ž () 1. med. tekoči del krvi: predelati kri v plazmo / pošiljka (krvne) plazme 2. fiz. plin, v katerem so molekule razdeljene na elektrone in ione: segrevanje plazme z električnim tokom ◊ biol. živa vsebina celice; protoplazma
  2.      plazmódij  -a m (ọ́) zool. enocelični organizem, ki povzroča malarijo, Plasmodium: razmnoževanje plazmodija
  3.      plázna  -e ž () obrt. priprava za nanašanje in glajenje malte: pri svojem delu je uporabljal tudi plazno
  4.      plazníca  -e ž (í) alp. sled, ki jo naredi plaz na snežni površini: poledenela in strma plaznica
  5.      plazóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na plaz: plazovno grmenje / plazovna groblja
  6.      plazovína  -e ž (í) alp. plaz kot gmota: ob vznožju gore se kopiči plazovina / previdno hoditi po plazovini
  7.      plazovít  -a -o prid. () na katerem so pogosto plazovi: plazovit svet ∙ plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote
  8.      plazóvje  -a s (ọ̑) redko plazišče: nesreča se je zgodila na plazovju
  9.      pláža 1 -e ž (á) kraj, prostor ob vodi, prirejen za kopanje, sončenje: urediti plažo; oditi na plažo; peščena, skalnata, urejena plaža / plaža je bila na sončnem delu obale / divja plaža / oblekla je jopo za na plažo
  10.      pláža 2 -e ž (á) 1. nav. ekspr. delo brez umetniške vrednosti: pritoževati se nad plažo v knjigarnah; filmska, literarna plaža / to je navadna propagandna plaža // kar je slabo, brez vrednosti: na prodajnih pultih je bilo razstavljeno veliko plaže; iz hiše je počistil vso plažo / v menzi so jedli samo plažo slabo, neizdatno hranoekspr. to vino je čisto navadna plaža je slabo, nekvalitetno 2. star. drhal, sodrga: v tisti gostilni se je zbirala le plaža / tatinska plaža
  11.      plážast  -a -o prid. (á) nav. ekspr. ki je brez umetniške vrednosti: plažasti filmi; napisal je plažasto zgodbo
  12.      plebàn  in plebán -ána m ( á; ) knjiž., redko župnik: pleban blagoslavlja
  13.      plebánuš  -a m () nar. prekmursko župnik: v vas je prišel nov plebanuš
  14.      plebéjec  -jca m (ẹ̑) 1. pri starih Rimljanih pripadnik preprostega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: upor plebejcev; plebejci in patriciji 2. nav. ekspr., v razredni družbi pripadnik enega od socialno nižjih družbenih slojev: bil je plebejec, ki se je dokopal do premoženja
  15.      plebéjka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od plebejec: patricijke in plebejke / ljubezen med plebejko in baronom
  16.      plebéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na plebejce: patricijsko in plebejsko prebivalstvo Rima / težnje plebejskih množic ● knjiž. demokratična in plebejska stran pesnikovega pogleda na svet ljudska; slabš. njegovo plebejsko vedenje nekulturno
  17.      plebéjstvo  -a s (ẹ̑) nav. ekspr., v razredni družbi lastnosti, značilnosti plebejcev: očitati komu plebejstvo / ni se sramoval svojega plebejstva plebejskega rodu, položaja
  18.      plebiscít  -a m () ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi: udeležiti se plebiscita / koroški plebiscit plebiscit leta 1920, po katerem je Koroška pripadla Avstriji
  19.      plebiscitáren  -rna -o prid. () dosežen s plebiscitom: plebiscitarna odločitev plebiscitárno prisl.: plebiscitarno se odločiti za priključitev ∙ publ. ljudje so prav plebiscitarno izrazili svoje ogorčenje množično
  20.      plebiscíten  -tna -o prid. () nanašajoč se na plebiscit: plebiscitna komisija / plebiscitno ozemlje
  21.      plébs  -a m (ẹ̑) 1. pri starih Rimljanih pripadniki preprostega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: plebs se je ukvarjal z obrtjo in trgovino; zahteve rimskega plebsa 2. nav. ekspr., v razredni družbi pripadniki socialno nižjih družbenih slojev: prebujena zavest vaškega plebsa / prostaški plebs ● knjiž. uživati zaupanje plebsa ljudstva
  22.      pleckáti  -ám in pléckati -am nedov.; ẹ̑) ekspr. streljati: sovražnik je ves dan pleckal na partizane / svinčenke so pleckale ob tlak tleskale
  23.      pléča  pléč tudi plêča plêč s mn. (ẹ́ ẹ̑; é ) 1. nav. mn. zgornji del človeškega ali živalskega trupa med lopaticama: sneti breme s pleč; zadeti koš na pleča; krava se je znojila po vratu in po plečih / ruta ji je zdrknila s pleč; torbo je obesil čez leva pleča levo ramo 2. ekspr. podolgovato, zaobljeno pobočje: široka pleča gore ● ekspr. prevzeti odgovornost na svoja pleča nase; ekspr. že devetdeset jih ima na plečih že devetdeset let je star; ekspr. otrok je ostal nama na plečih skrbeti morava zanj; prim. pleče
  24.      plečàt  -áta -o prid. ( ā) 1. ki ima (razmeroma) močno razvita pleča: plečat moški; plečata žival / plečato telo 2. ekspr. podolgovat, zaobljen: plečat hrbet gore; plečato pobočje
  25.      plêče  -éta sẹ́) meso iz zgornjega dela prednje noge goveda, prašiča, navadno s kostjo: razsekati plečeta in gnjati; skuhati pleče; prekajeno pleče / odrezati kos mesa od plečeta; prim. pleča

   18.209 18.234 18.259 18.284 18.309 18.334 18.359 18.384 18.409 18.434  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA