Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (17.059-17.083)



  1.      ovijálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na ovijanje: ovijalni papir / ovijalna rastlina ovijalka
  2.      ovijálka  -e [tudi k] ž () rastlina, ki se pri rasti ovija okoli opore: balkon krasijo enoletne ovijalke v lončkih; oklenila se ga je kakor ovijalka debla / dati ovijalki oporo
  3.      ovíjanje  -a s (í) glagolnik od ovijati: ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila
  4.      ovíjati  -am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo ● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
  5.      ovínkarski  -a -o prid. () nanašajoč se na ovinkarstvo: ovinkarsko pisanje / ovinkarski način izpovedovanja resnice; po ovinkarski poti so prišli do denarja
  6.      ovítek  -tka m () 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani
  7.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdotobrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu
  8.      ovnìč  -íča m ( í) manjšalnica od oven: ovce in ovniči ◊ zool. ovniči nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae
  9.      ovójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ovoj ali ovijanje: ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu ovitkuelektr. ovojna napetost napetost, ki se inducira v enem ovoju; tisk. ovojna tiskovna plošča tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj
  10.      ovrátniški  -a -o () pridevnik od ovratnik: ovratniški del plašča
  11.      ovsén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oves: ovsene pleve; ovsena slama / najraje ima ovseni kruh; ovsena moka / ovseni kosmiči oluščena in stisnjena ovsena zrna; ovsena kaša
  12.      ozádnji  -a -e prid. () knjiž. ki je zadaj, v ozadju: šel je v ozadnji prostor / redko ozadnje obzorje daljno
  13.      ozavéščenost  -i ž (ẹ̑) knjiž. lastnost ozaveščenega človeka: piscu ne manjka jezikovne ozaveščenosti
  14.      ozdravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ozdravljivega: ozdravljivost tuberkuloze
  15.      ozébnik  -a m (ẹ̑) alp. ozek strm prehod med stenama, napolnjen s snegom ali ledom: iti, zdrsniti po ozebniku; ozebnik na Jalovcu
  16.      ozébsti  ozébem dov., nam. ozébst in ozèbst; ozébljen tudi ozében (ẹ́) dobiti ozebline: na pohodu, v gorah je ozebel; ozebsti v roke / nos mu je ozebel / jablane so to zimo nekoliko ozeble ozébel -bla -o: ozeble noge so jo začele boleti
  17.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji
  18.      ozelenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dobiti (zelene) liste: drevo spomladi ni več ozelenelo / po dežju je njiva hitro ozelenela 2. postati zelen: brez svetlobe rastline ne ozelenijo ozelenèl in ozelenél -éla -o: ozelenela breza, bukev
  19.      ozelenítev  -tve ž () glagolnik od ozeleneti ali ozeleniti: ta grm pred ozelenitvijo rdeče vzcveti / načrt ozelenitve novih stanovanjskih sosesk
  20.      ozeleníti  -ím dov., ozelénil ( í) narediti kaj zeleno: pomlad je ozelenila gozdove in travnike // oskrbeti z zelenjem, rastlinjem: ozeleniti prostor okrog stanovanjskih hiš
  21.      ozelenítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ozelenitev: ozelenitveni načrt mesta; ozelenitvena dela ob novi cesti so končana
  22.      ozelenjevánje  -a s () glagolnik od ozelenjevati: ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov / urbanistično ozelenjevanje
  23.      ozelenjeváti  -újem nedov.) oskrbovati z zelenjem, rastlinjem: ozelenjevati naselja, stanovanjske okoliše / začeli so ozelenjevati posamezne puščavske predele
  24.      ozelót  -a m (ọ̑) zool. leopardu podobna rjavkasto lisasta zver, ki živi v Južni in Srednji Ameriki, Leopardus pardalis: loviti ozelote / krzno ozelota
  25.      ozemljítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ozemljitev: ozemljitvena dela / ozemljitvena naprava naprava, ki povezuje prevodni del električne naprave z zemljo

   16.934 16.959 16.984 17.009 17.034 17.059 17.084 17.109 17.134 17.159  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA