Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (16.359-16.383)


  1.      okróžnica  -e ž (ọ̑) dopis, obvestilo več ljudem o isti stvari: izdati okrožnico; profesor je dijakom prebral okrožnico ♦ rel. okrožnica papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta; žel. brzojavna, teleprinterska okrožnica uradno brzojavno, teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu ♪
  2.      okŕšek  -ška m (ȓ) knjiž. odkrušek: okršek opeke ♪
  3.      okrtáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. očistiti, zgladiti s krtačo: okrtačiti čevlje, klobuk; okrtačiti si obleko 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: preveč ga je okrtačil za tako malenkost okrtáčen -a -o: okrtačeno krzno ♪
  4.      okrúšek  -ška m (ȗ) odkrušek: ledenik je vlekel s seboj skale in okruške; okruški ometa, opeke ♪
  5.      okrúšenost  -i ž (ū) stanje, lastnost okrušenega: zaradi okrušenosti je kipec manj vreden ♪
  6.      okrušíti  in okrúšiti -im, in okrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) 1. s krušenjem nekoliko poškodovati: s stolom je okrušil steno; krogle so na več mestih okrušile zid / okrušiti rob skodelice oškrbiti; pren., knjiž. poznejši razvoj je marsikaj okrušil 2. odkrušiti: s palico je okrušil kos ometa; pod nogo se mu je okrušil kamen od skale / okrušil je košček čokolade odlomil okrúšen -a -o: okrušeni stebri; okrušen zob; okrušena posoda ♪
  7.      okrúten  -tna -o prid., okrútnejši (ú ū) ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja veliko nasilje, velik pritisk: okruten gospodar, morilec / okruten izraz, obraz / okrutni udarci; okrutno ravnanje / okrutna zver krvoločna // ekspr. zelo hud: okrutna zima / prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenju okrútno prisl.: okrutno so ga umorili; okrutno so ga zasmehovali ♪
  8.      okrútnež  -a m (ȗ) ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi; izdajalec in okrutnež ♪
  9.      okrútnica  -e ž (ȗ) ekspr. okrutna ženska: zgodba o okrutnici / kot psovka z njihovimi čustvi se igraš, okrutnica ♪
  10.      okrútnik  -a m (ȗ) knjiž. okruten človek: strahopetci in okrutniki ♪
  11.      okrútnost  -i ž (ú) lastnost okrutnega človeka: bal se je njegove okrutnosti; okrutnost do otrok / okrutnost ravnanja ♪
  12.      okrvavéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati krvav: odrgnina okrvavi okrvavèl in okrvavél -éla -o: okrvavele oči ♪
  13.      okrvavíti  -ím dov., okrvávil (ȋ í) narediti kaj krvavo: okrvaviti obleko, robec; okrvaviti si roke; obveza se je okrvavila je okrvavela okrvavljèn -êna -o: okrvavljen je ležal na tleh; okrvavljeno perilo ♪
  14.      oksalát  -a m (ȃ) kem. sol oksalne kisline: kalcijev oksalat ♪
  15.      oksálen  -lna -o prid. (ȃ) kem., v zvezi oksalna kislina organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju: obarjati kalcij z oksalno kislino; soli oksalne kisline ♪
  16.      óksast  -a -o prid. (ọ́) ekspr. po obliki podoben črki o: imeti oksaste noge ♦ vet. oksasta stoja stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami ♪
  17.      óksford  -a m (ọ̑) tekst. bombažna tkanina iz debelih raznobarvnih niti, tkana v platneni vezavi: srajce iz oksforda ♪
  18.      óksi...  prvi del zloženk (ọ̑) biol., kem. nanašajoč se na kisik: oksibioza, oksihemoglobin ♪
  19.      oksíd  -a m (ȋ) kem. spojina elementa s kisikom: nastajanje oksida na površini kovine / aluminijev, bakrov, kovinski, železov oksid ♪
  20.      oksidácija  -e ž (á) kem. oddajanje elektronov navadno drugemu elementu ali spojini pri spajanju: oksidacija bakra, kovin; rjavenje zaradi oksidacije; oksidacija in redukcija ♦ agr. oksidacija masti, vina; biol. oksidacija v celici postopno sproščanje kemične energije organskih molekul v celici ♪
  21.      oksidacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oksidacijo: oksidacijski proces; oksidacijske spremembe / oksidacijska obstojnost ♪
  22.      oksidánt  -a m (ā) kem. element ali spojina, ki odvzema elektrone drugemu elementu ali spojini: kisik je najpomembnejši oksidant v industriji ♪
  23.      oksidatíven  -vna -o prid. (ȋ) kem. ki sprejema elektrone: oksidativna atmosfera / oksidativne spremembe oksidacijske ♦ teh. oksidativni plamen plamen, v katerem kovine in elementi njihovih zlitin delno oksidirajo ♪
  24.      oksidáza  -e ž (ȃ) biol., kem. encim, ki katalizira oksidacijo snovi z molekulskim kisikom: uničevati oksidaze ♪
  25.      oksíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oksid: očistiti oksidno plast; oksidne spojine ♦ metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; min. oksidna ruda ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik ♪

   16.234 16.259 16.284 16.309 16.334 16.359 16.384 16.409 16.434 16.459  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA