Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (16.159-16.183)


  1.      oklevetáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: pred vso družbo jo je oklevetala ♪
  2.      oklíc  -a m (ȋ) 1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju: izdati oklic; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi; uradni oklic; oklic dedičem 2. pri cerkveni poroki obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje: naročiti, oskrbeti oklice; prvi oklic 3. glagolnik od oklicati: opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic; biti na oklicu, na oklicih ♪
  3.      oklícanec  -nca m (ȋ) pri cerkveni poroki kdor je oklican: število oklicancev ♪
  4.      oklícati  oklíčem dov., oklícala in oklicála (í ȋ) 1. razglasiti: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado 2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča; oklicati pri cerkvi 3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri oklícan -a -o: prodaja posestva je že oklicana; v nedeljo bosta oklicana ♪
  5.      oklicávati  -am nedov. (ȃ) oklicevati: birič je oklicaval ukaze ♪
  6.      oklícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oklic: stopiti na oklicni kamen / oklicni rok ♪
  7.      okliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni oklicevalec ♪
  8.      okliceváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. razglašati: oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja 2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo ♪
  9.      oklíkniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. ogovoriti: ni se mogel odločiti, da bi ga okliknil / oklikniti s pozdravom ♪
  10.      oklikováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. ogovarjati: prijazno je oklikoval mimoidoče ♪
  11.      okljúk  -a m (ȗ) knjiž. ovinek, zavoj: cestni okljuk / po okljukih sta se spustila s hriba ♦ geogr. močna vijuga reke; meander ♪
  12.      okljúka  -e ž (ȗ) knjiž. ovinek, zavoj: ostre okljuke ceste / mesto v okljuki reke ♪
  13.      okljúkast  -a -o prid. (ȗ) knjiž. ovinkast: okljukasta cesta ♪
  14.      okljúvati  -am in okljújem tudi okljuváti okljúvam in okljújem dov., okljúval tudi okljuvál (ú; á ú) 1. s kljuvanjem načeti, poškodovati: okljuvati sadje; vrane so okljuvale koruzne storže 2. s kljuvanjem odstraniti: vrane so okljuvale meso do kosti / ptiči so okljuvali grozdje ♪
  15.      ôklo  -a s (ó) 1. alp. ostri del cepina ali lednega kladiva: zasaditi oklo v sneg 2. zastar. okel: slon si je zlomil oklo / mrožje oklo ♪
  16.      oklofutáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: planil je predenj in ga oklofutal ♪
  17.      oklòp  -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) knjiž., redko oklep: top z debelim oklopom / oklop želve ♪
  18.      oklópen  -pna -o prid. (ọ̑) oklepen: oklopna plošča je iz stekla / težko oklopno vozilo / oklopna divizija / oklopni avtomobil avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem ♪
  19.      oklópiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom; oklepiti: oklopiti prostor proti prepuščanju žarkov oklópljen -a -o: oklopljen ladijski trup ♪
  20.      oklópnica  -e ž (ọ̑) voj. oklepna ladja: gradnja oklopnic ♪
  21.      oklópnik  -a m (ọ̑) oklepno vozilo: pehota je prišla z oklopniki ● poveljevati oklopnikom nekdaj kirasirjem ♪
  22.      oklopnjáča  -e ž (á) knjiž., redko oklepna ladja: križarke in oklopnjače ♪
  23.      oklopnják  -a m (á) knjiž. oklepno vozilo: za oklopnjaki je šla pehota ♪
  24.      okluzíja  in oklúzija -e ž (ȋ; ú) 1. med. zapora: okluzija žile / okluzija limfnih poti 2. meteor. združenje hladne in tople zračne gmote: nastanek okluzije ♪
  25.      óknica  in ôknica -e ž (ọ̄; ō) 1. okensko krilo: natakniti oknico na okenski okvir; kitanje šip v oknicah 2. nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: odpreti, zapreti oknice; zeleno pobarvane oknice ♪

   16.034 16.059 16.084 16.109 16.134 16.159 16.184 16.209 16.234 16.259  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA