Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (15.901-15.925)


  1.      ogórčenje  -a s (ọ̑) jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel ♪
  2.      ogórčenost  -i ž (ọ̑) jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost ♪
  3.      ogórčica  -e ž (ọ̑) nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: pesna ogorčica ♪
  4.      ogórčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil ogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel ogórčen -a -o 1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim 2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati ♪
  5.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
  6.      ogoréti  -ím dov., ogôrel (ẹ́ í) 1. dobiti rjavo barvo kože: na morju je lepo ogorel 2. nekoliko zgoreti: ob požaru so tramovi ogoreli ogôrel tudi ogorèl in ogorél -éla -o: od sonca ogorel obraz; bronasto ogorela polt; ogorelo drevo ogorèn -êna -o pog.: biti ogoren od sonca ♪
  7.      ogorína  -e ž (í) teh. krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja ♪
  8.      ogóršati  -am dov. (ọ̑) nar. ozdraveti: Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine (F. Bevk) ♪
  9.      ogovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od ogovarjati: ogovarjanje mimoidočih / ogovarjanje z imenom ♪
  10.      ogovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: ogovarjati mimoidoče; vedno jih je prijazno ogovarjal; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih // v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: ogovarjali so ga (s) tovariš predsednik / ogovarjati koga z imenom 2. nar. opravljati, obrekovati: ogovarjati sosede; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd ♪
  11.      ogóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo 2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, tovariš in drugi ogovori ● zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru ♪
  12.      ogovoríti  -ím dov., ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít (ȋ í) z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil // v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom ogovorjèn -êna -o: ogovorjena oseba; sam.: ogovorjeni je molčal ♪
  13.      ogovorjênec  -nca m (é) kdor je ogovorjen: ogovorjenec ga ni takoj razumel ♪
  14.      ográbek  -bka m (ȃ) pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke // nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina, gruča: na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa ♪
  15.      ograbíti  in ográbiti -im, in ográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) z grabljenjem odstraniti s česa štrleče bilke: ograbiti seneno kopico; naložen voz je treba še ograbiti ● knjiž. ograbili so več trgovin izropali, oropali ♪
  16.      ográbljati  -am nedov. (á) knjiž., redko ropati, pleniti: roparji so ograbljali popotnike ♪
  17.      ograbljáti  -ám dov. (á ȃ) nar. vzhodnoštajersko pograbiti: ograbljati listje / ograbljati sadovnjak ♪
  18.      ogràd  -áda in ógrad -a m (ȁ á; ọ́) 1. knjiž., redko ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico 2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina) ● knjiž., redko paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt ♪
  19.      ógrad  -i ž (ọ́) nar. ograjen prostor za živino ob pastirski koči: premišlja, kako bi tudi on svoj trop stisnil v Podlipnikovo ograd in sebe v tesno kočo (J. Jalen) ♪
  20.      ográda  -e ž (ȃ) 1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi // ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda ♦ lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa 2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado ♪
  21.      ográden  -dna -o (ȃ) pridevnik od ograda: planota z ogradnimi zidovi ♪
  22.      ogradítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ograditi: ograditev pašnikov s plotom ♪
  23.      ogradíti  -ím dov., ográdil (ȋ í) narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt; ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnost ogradíti se navadno v zvezi z od 1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj ∙ knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna 2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov ograjèn -êna -o: ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje ♪
  24.      ográja  -e ž (ā) naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile // naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg ∙ redko puščati živino čez noč v ograji ogradi ♦ grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen ♪
  25.      ográjati 1 -am nedov. (á) ograjevati: ograjati vrt / plot ograja dvorišče obdaja ♪

   15.776 15.801 15.826 15.851 15.876 15.901 15.926 15.951 15.976 16.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA