Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (15.476-15.500)


  1.      odspód  prisl. (ọ̑) pog. spodaj: hišnik stanuje odspod; prim. spod ♪
  2.      odspôdaj  prisl. (ó) pog. spodaj: odspodaj so vrata zaklenjena; prim. spodaj ♪
  3.      odspréd  prisl. (ẹ̑) pog. spredaj: odspred stojijo otroci ∙ pog. pokrpan je odspred in odzad zelo; prim. spred ♪
  4.      odsprédaj  prisl. (ẹ́) pog. spredaj: njeni lasje so odspredaj lepi, gosti, črno rjavi; prim. spredaj ♪
  5.      odsŕkati  -am dov. (ŕ ȓ) srkajoč odpiti: odsrkal je še nekaj vina iz kozarca odsŕkati se knjiž., redko s srkom, slišno odteči: ko se je val odsrkal, so se znova prikazale skale ♪
  6.      odsrkávati  -am nedov. (ȃ) srkajoč večkrat odpiti: po malem je odsrkaval vino odsrkávati se knjiž., redko s srkom, slišno odtekati: valovi so se odsrkavali med skalami / svetlobne lise so se počasi odsrkavale s stene so počasi izginjale ♪
  7.      odstávek  -vka m (ȃ) krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti, navadno s presledkom: zaključno poglavje ima pet odstavkov; dolg, kratek odstavek / narediti odstavek začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni // krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo; pet odstavkov zna na pamet / zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere ◊ alp. daljši del plezalne smeri ♪
  8.      odstáven  -vna -o prid. (ā) v zvezah: avt. odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; žel. odstavni tir tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa ♪
  9.      odstavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odstaviti: zahtevati odstavitev direktorja; odstavitev s položaja / odstavitev pujskov ♪
  10.      odstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi // narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta ● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja ♪
  11.      odstírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstirati zavese; zastor se odstira na obe strani // odkrivati: megla je plahnela in odstirala hiše / odstirati komu svoje skrivnosti 2. redko odstranjevati: odstirati dračje; odstirati si blato s čevljev ♪
  12.      odstopíti  in odstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti // odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah // prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli ♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek // publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal odstópljen -a -o: odstopljen delež ♪
  13.      odstópnik  -a m (ọ̑) jur., navadno v zvezi odstopnik terjatve upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo ♪
  14.      odstranljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odstraniti: odstranljiv del / take izgube energije so odstranljive ♪
  15.      odstrúžiti  -im dov. (ú) s struženjem odstraniti: odstružiti vrhnjo plast ♪
  16.      odsúti  -sújem dov., odsúl in odsùl (ú ȗ) s sipanjem odstraniti: dosuti in odsuti ♪
  17.      odsvájanje  -a s (á) jur. prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo: odsvajanje nepremičnin ♪
  18.      odsvetováti  -újem in odsvétovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) dati nasvet, naj kdo česa ne stori, dela: odsvetovati kajenje; odsvetovali so ji to poroko; odsvetovala mu je, da bi še hodil tja / elipt.: odsvetovati dekletu fanta; zdravnik mu je odsvetoval morje da gre na morje ♪
  19.      odsvít  -a m (ȋ) knjiž. 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev: gledati odsvit luči na vodi; odsvit sveče v očeh // ekspr. izraz, odraz: te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja 2. svetloba, sij: odsvit zimskega sonca; odsvit zvezd / videti kaj v odsvitu plamenčka ● knjiž., redko pokazati se v najboljšem odsvitu v luči ♪
  20.      odsvítati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru // svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto 2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje // biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu ♪
  21.      odsvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odsvojiti: odsvojitev nepremičnin; prepoved odsvojitve ♪
  22.      odsvojíti  -ím dov., odsvójil (ȋ í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje; odsvojiti terjatev; vozilo se odsvoji ◊ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira ♪
  23.      odšantáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. odšepati: poslovil se je in odšantal iz sobe / psiček odšanta pod klop ♪
  24.      odšávsniti  -em dov. (á ȃ) ekspr. hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom: odšavsniti kos mesa ♪
  25.      odščeníti  -ščénem dov. (ȋ ẹ́) redko odščipniti: odščeniti poganjek; odščeniti stenj / odščenil je nekaj njene bojevitosti ♪

   15.351 15.376 15.401 15.426 15.451 15.476 15.501 15.526 15.551 15.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA