Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (13.409-13.433)


  1.      naglášati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: povsod je naglašal svoje zasluge; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza ♪
  2.      naglaševánje  -a s (ȃ) glagolnik od naglaševati: naglaševanje nedoločnika, rodilnika / tonemsko naglaševanje / jezno, patetično naglaševanje besed / naglaševanje njegovih zaslug ni v skladu z resnico ♪
  3.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  4.      naglávek  -vka m (ȃ) knjiž., redko pokrivalo: nosi čipkast naglavek ♪
  5.      nagláven 1 -vna -o prid. (ā) ki je za na glavo: naglavni nakit; pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi; naglavna uš ♪
  6.      nagláven 2 -vna -o prid. (ȃ) star., navadno v zvezi z greh velik, hud: to je naglavni greh našega časa ♪
  7.      naglavíčki  prisl. (ȋ) nar. vzhodno z glavo navzdol, na glavo: naglavički pasti, zvrniti se ♪
  8.      naglávje  -a s (ȃ) kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bela naglavja redovnic ♪
  9.      naglávka  -e ž (ȃ) bot. rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v klasih, Cephalanthera: dolgolistna, rdeča naglavka ♪
  10.      naglédati se  -am se dov., nagléj se in naglèj se nagléjte se, stil. naglédi se naglédite se (ẹ́ ẹ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju: ne more se je nagledati / ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo ♪
  11.      nagléžnjica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., arheol. okras za na noge, navadno v obliki obroča; nanožnica: uhani, nagležnjice in zapestnice ♪
  12.      náglica  -e ž (ā) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili ∙ naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel // v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata 3. redko hitrost, brzina: voziti z vratolomno naglico; naglica vetra ♪
  13.      náglič  -a m (ȃ) 1. ekspr., redko nagel, nepremišljen človek: oprosti mu, saj veš, da je naglič 2. zastar. brzovlak: potovati z nagličem ♪
  14.      nágličen  -čna -o prid. (ā) star. hiter: slišal se je samo njegov naglični dih / naglična vožnja náglično prisl.: naglično napraviti ♪
  15.      naglúh  -a -o prid. (ȗ ú) redko naglušen: bil je nagluh ♪
  16.      nagnítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost nagnitega: nagnitost grozdja, zelenjave / ekspr. nagnitost carskega režima; njegova zahrbtnost in notranja nagnitost ♪
  17.      nagobezdáti  -ám dov. (á ȃ) nizko reči, povedati: kar je nagobezdal o njem, je vse laž ♪
  18.      nagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa; nagonski strah; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek nagónsko prisl.: nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci ♪
  19.      nagôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje // ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto 2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti ● ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je ♪
  20.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
  21.      nagovorjênec  -nca m (é) kdor je nagovorjen, ogovorjen: nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril ♪
  22.      nagovorjênka  -e ž (é) ženska oblika od nagovorjenec: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila ♪
  23.      nagrábek  -bka m (ȃ) kar se nagrabi: nagrabek sena ♪
  24.      nagrabíti  in nagrábiti -im, in nagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) z grabljenjem priti do določene količine česa: ves dan so grabili, pa so le malo nagrabili; nagrabiti voz listja // ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: nagrabiti bogastvo, denar; nagrabil si je veliko premoženje nagrábljen -a -o: nagrabljeno seno je namočil dež; nagrabljen denar ♪
  25.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪

   13.284 13.309 13.334 13.359 13.384 13.409 13.434 13.459 13.484 13.509  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA