Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (13.259-13.283)


  1.      nacionalízem  -zma m (ȋ) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo ♪
  2.      nacístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od nacist: zagrizena nacistka ♪
  3.      načêlen  -lna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu ♪
  4.      načelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti načelnik: načelovati oddelku za finance / načelovati zadrugi / nekdaj načelovati občini 2. poveljevati, ukazovati: načelovati bataljonu ∙ ekspr. fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval jih je vodil; bil najhujši razgrajač ♪
  5.      načéz  in na čéz prisl. (ẹ̑) pog., v zvezah: prevzeti delo načez brez merjenja, podrobnega obračuna; govoriti bolj načez na splošno, nedoločno ♪
  6.      načofáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. s čofanjem dati, nanesti na kaj: otroci so načofali blato na zid / načofala ga je z milnico po obrazu ♪
  7.      načrtoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, področje: načrtovalci avtocest, mest; načrtovalec zgradbe projektant / načrtovalci in tehnični risarji / urbanistični načrtovalec // publ. kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: načrtovalec zunanje politike / načrtovalec proizvodnje / načrtovalec prihodnosti ♪
  8.      nadáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) knjiž. nadahnjen: rumenkasto nadahli listi; rdeče nadahlo lice ♪
  9.      nadaljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nadaljevanje: nadaljevalni načrti za študij // v zvezi nadaljevalni tečaj tečaj za izpopolnitev, razširitev osnovnega, začetnega znanja, obvladovanja česa: vpisati se v nadaljevalni tečaj; nadaljevalni plesni tečaj; nadaljevalni tečaj angleščine ◊ šol. kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola ♪
  10.      nadaljevátelj  -a m (ȃ) star. nadaljevalec: on ni začetnik, ampak nadaljevatelj / nadaljevatelj tradicije ♪
  11.      nadárbina  -e ž (ȃ) rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti nadarbino / cerkvena nadarbina // dohodki in premoženje, zvezani s tako službo: nizke, visoke nadarbine; hiše, zemljišča in druge nadarbine ♪
  12.      nadárbinar  -ja m (ȃ) rel. uživalec nadarbine ♪
  13.      nadárbinski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nadarbino: nadarbinski dohodki / nadarbinsko zemljišče ♪
  14.      nadaríti  -ím dov., nadáril (ȋ í) zastar. obdariti, nagraditi: cesar ga je nadaril s konjem / narava ga je bogato nadarila s talenti ♪
  15.      nadárjen  -a -o prid. (ȃ) sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec; on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen; nenavadno nadarjen; nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti ∙ ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje ♪
  16.      nadárjenec  -nca m (ȃ) knjiž., ekspr. nadarjen človek: hiter napredek nadarjencev; nadarjenec za glasbo ♪
  17.      nadárjenost  -i ž (ȃ) sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: kazati nadarjenost; glasbena, tehnična nadarjenost; nadpovprečna nadarjenost; nadarjenost za šah ♪
  18.      nadàv  in nadáv -áva m (ȁ á; ȃ) zastar. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara ♪
  19.      nadávek  -vka m (ȃ) zastar. 1. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara: nadavek za vola 2. dodatek, nameček: nadavek k davku / na koncu pa še nekaj lepega za nadavek ♪
  20.      nadcésten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja nad cesto: načrt za nadcestne objekte / nadcestna železnica nadzemna železnica ♪
  21.      nàdčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȁ-ó ȁ-ẹ́) 1. po Nietzscheju človek, ki po moči, volji, duhu presega (navadnega) človeka: drama je zasnovana na etičnem problemu nadčloveka / teorija o nadčloveku 2. ekspr. kdor je sposobnejši, popolnejši od povprečnega človeka: v človeku prihodnosti vidi nadčloveka; Napoleona prikazuje kot nadčloveka; prim. nadljudje ♪
  22.      nadebúdnica  -e ž (ȗ) neustalj. nadobudnica: za službo se je prijavila dvajsetletna nadebudnica ♪
  23.      nadévati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj na določeno mesto: nadevati konju sedlo, uzdo; vitez si je nadeval oklep in šlem / orožniki so ujetnikom nadevali lisice natikali; pren., knjiž. nadeva si krinko učenosti // knjiž. nalágati: nadevati jed na krožnik / nadevati seno na voz 2. nedov. in dov., gastr. delati, pripravljati jed z nadevom: nadevati jajce, papriko; palačinke nadevamo pred serviranjem // dajati, nalagati živilo v plasteh: zmes nadevamo v pekač in damo v pečico ● star. nadeval ga je z gorjačo tepel, pretepal; star. nadeva ga z grdimi besedami ošteva, zmerja nadévati se knjiž., ekspr. naglo, pohlepno jesti: otroci so se nadevali s potico ∙ ekspr. vsak dan se nadeva v gostilni veliko pije (alkoholne pijače) nadévan -a -o: nadevana paprika; nadevana jajčka; s skuto nadevani štruklji ♪
  24.      nadíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih; listje že dobiva rdeč nadih; cvet z rožnatim nadihom; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah 2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti ♪
  25.      nàdjàz  -áza m (ȁ-ȁ ȁ-ȃ) psih., po Freudu nezavedna, družbena plast življenja človeka: jaz in nadjaz ♪

   13.134 13.159 13.184 13.209 13.234 13.259 13.284 13.309 13.334 13.359  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA