Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

42 (3.417-3.441)



  1.      ujedàv  -áva -o tudi ujédav -a -o prid. ( á; ẹ́) star. ujedljiv: ujedav človek / pes je ujedav popadljiv
  2.      ukŕčiti se  -im se dov.) star. skrčiti se: ves se je ukrčil, da ga ni zeblo / zaradi sušenja se les ukrči
  3.      últranacionalístičen  -čna -o prid. (-í) skrajno nacionalističen: preprečevati ultranacionalistične izgrede / ultranacionalistična politika
  4.      umíšljanje  -a s (í) glagolnik od umišljati si: resnično življenje in pripovedovalčevo umišljanje / umišljanje vedno novih stvari
  5.      unitárec  -rca m () 1. rel. pripadnik katerekoli verske sekte, ki je proti dogmi o sv. Trojici: kvekerji in unitarci 2. knjiž. unitarist
  6.      uplinjeváti  -újem nedov.) spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto: uplinjevati lignit
  7.      upravíteljica  -e ž () ženska oblika od upravitelj: upraviteljica sklada / šolska upraviteljica šolska ravnateljica
  8.      urbárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na urbar: urbarske dajatve / urbarski viri za zgodovino
  9.      úrnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost urnega: urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo hitro
  10.      uróčen  -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne uróčno prisl.: uročno gledati
  11.      uročênost  -i ž (é) po ljudskem verovanju stanje uročenega: uročenost človeka, živali / ekspr.: ideološka uročenost; uročenost žrtve
  12.      uročíti  -ím dov., uróčil ( í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti
  13.      uročljív  -a -o prid. ( í) po ljudskem verovanju 1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva 2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom
  14.      uročník  -a m (í) po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov ◊ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak
  15.      úrogenitálen  -lna -o prid. (-) anat. nanašajoč se na mokrila in spolovila: urogenitalna okužba / urogenitalni sistem
  16.      uròk  -óka m ( ọ́) po ljudskem verovanju 1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok 2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok
  17.      urológ  -a m (ọ̑) zdravnik specialist za urologijo: poslati bolnika k urologu
  18.      urologíja  -e ž () veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o njihovem zdravljenju
  19.      usahníti  in usáhniti -em dov. ( á) 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo ● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel
  20.      usmerjeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na usmerjanje: usmerjevalni signali; usmerjevalne črte na cestišču; usmerjevalne naprave / članki so bolj ali manj usmerjevalni; idejno, pedagoško usmerjevalno delo usmerjeválno prisl.: usmerjevalno vplivati
  21.      ustaljeválec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. sredstvo za kemično odstranjevanje za svetlobo občutljive snovi z neosvetljenih delov filma; fiksir: dati film v ustaljevalec; razvijalec in ustaljevalec
  22.      ustrúpati  -am dov. () nar. primorsko skrhati: ustrupati sekiro; kosa se je ustrupala
  23.      utesnjevánje  -a s () glagolnik od utesnjevati: režiserjevo utesnjevanje igralca / nasprotovati utesnjevanju demokratičnih pravic
  24.      utrpévati  -am nedov. (ẹ́) večkrat utrpeti: težko so utrpevali tolikšne vsote / utrpevati ponižanja
  25.      úzda  -e ž (ū) priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo ● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladatinavt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom

   3.292 3.317 3.342 3.367 3.392 3.417 3.442 3.467 3.492 3.517  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA