Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
42 (3.226-3.250) 
- stoicízem -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem ♪
- stóičen -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na stoike ali stoicizem: stoični nazori; stoična filozofija; stoična in epikurejska šola / kazati stoično mirnost 2. knjiž. miren, ravnodušen: stoičen človek / stoično vedenje stóično prisl.: na vse gleda stoično; stoično prenašati bolečino; biti stoično miren ♪
- stóičnost -i ž (ọ́) knjiž. mirnost, ravnodušnost: vse njegovo ravnanje je kazalo veliko stoičnost ♪
- stóik -a m (ọ́) 1. pristaš stoicizma: grški in rimski stoiki; osnovno načelo stoikov; epikurejci in stoiki 2. knjiž. miren, ravnodušen človek: občudovali so ga, ker je bil velik stoik ♪
- stóiški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na stoike: izpovedovati stoiške nazore / stoiška filozofija ♪
- stój -te medm. (ọ̄ ọ̑) 1. izraža zahtevo po prenehanju premikanja: stoj, kam se ti pa tako mudi / klic vprežni živini stoj ♦ voj. četa, stoj izraža povelje za prenehanje korakanja 2. izraža zahtevo po premisleku: stojte, saj še nisem vsega povedal; sam.: železniški signal kaže stoj; prim. stati stojim ♪
- stója -e ž (ọ́) 1. glagolnik od stati stojim: stoja ga je utrujala; dolga, nepremična stoja; stoja na eni nogi, na prstih // pokončen položaj telesa, ki se s kakim delom opira ob podlago: preiti iz stoje v sedenje / stoja na glavi, na rokah 2. vet. drža nog stoječe živali: ocenjevati stojo živali / dogasta ali oksasta stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami; iksasta stoja pri živalih z navznoter ukrivljenimi nogami; položna stoja psa pri kateri se šape dotikajo tal s celo površino ◊ šport. delati stojo stati na rokah; koračna stoja pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe razmaknjeni nogi ♪
- stojálce -a s (ā) manjšalnica od stojalo: stojalce za rože; podstavki in stojalca ♪
- stojálo -a s (á) priprava, na katero se kaj da, postavi: postaviti stojalo; mikrofon visi na stojalu; stojalo s policami / fotografsko stojalo na katero se pri fotografiranju da fotografski aparat; slikarsko stojalo; trinožno stojalo; stojalo za dežnike, rože; stojalo za note ♪
- stójčkati -am nedov. (ọ̑) otr. stati: še malo stojčkaj; kar lepo stojčkajte in počakajte ♪
- stojéčki prisl. (ẹ̑) nar. vzhodnoštajersko stoje, stoječ: stopila sta noter in stoječki nadaljevala pomenek ♪
- stójen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na stanje2: stojna trdnost drevja / stojna točka ∙ knjiž. teža ga dela zelo stojnega stabilnega ♦ fiz. stojno valovanje stoječe valovanje; teh. stojni vijak trajno uvit stebelni vijak stójno prisl.: stojno vzvalovani zrak ♦ šport. razovka stojno pri kateri ima telovadec eno nogo na podlagi, drugo pa visoko zanoženo ♪
- stojíšče -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer kdo navadno stoji, je: stojišče izvoščkov, miličnika; stojišče za ribiče / stojišče avtobusov / dobila je dve vstopnici za stojišče; dijaško stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom ♦ alp. plezati do stojišča do prostora v skalovju, kjer se plezalec lahko ustavi za oddih ali varovanje tovariša 2. lov. prostor, kjer lovec čaka divjad pri skupnem lovu: določiti stojišča; zganjati divjad proti stojiščem 3. agr. površina v hlevu, ki je potrebna za stanje in ležanje ene živali: razširiti hlev za dvajset stojišč; prazna stojišča / stojišče za konje prostor, oddelek ● zastar. ljudje imajo o tem različna stojišča mnenja, poglede ♪
- stojíščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stojišče: stojiščna točka / stojiščni klin klin, ki se zabije na stojišču ♪
- stójka -e ž (ọ̑) pokončna podpora: postaviti, zamenjati stojke; podpreti poškodovane strope s stojkami; jeklena, lesena stojka / jamska stojka ♪
- stójnica -e ž (ọ̑) mizi podobna priprava na prostem za prodajanje sadja, zelenjave, drobnih predmetov: postaviti stojnice; prodajati na stojnici; stojnice lectarjev; stojnice za zelenjavo, z rožami / ekspr. stojnice vabijo / pokrite stojnice ♪
- stojnína -e ž (ȋ) 1. pristojbina za prodajni prostor na trgu: plačati, pobirati stojnino; na živinskem sejmu so zvišali stojnino 2. pristojbina za nepravočasno naložena ali raztovorjena vozila: plačati stojnino železnici; ladijska stojnina ♪
- stójniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na stojnico: stojniški prostor / stojniško blago ♪
- stójnost -i ž (ọ́) knjiž. stabilnost: stojnost čolna; stojnost predmetov, stebra ♪
- stók -a m (ọ̑) posamezen glas pri stokanju: tu in tam se je zaslišal kak stok; globok, pritajen, žalosten stok // stokanje: poslušati stok ranjencev / spet bo v hiši jok in stok ♪
- stòk stóka m (ȍ ọ́) glagolnik od stekati ali steči: stok rek / stok poti ◊ zool. votlina v zadnjem delu telesa nekaterih živali, v katero se izteka črevo ♪
- stókanje -a s (ọ́) glagolnik od stokati: iz sobe se je slišalo stokanje; stokanje bolnikov / stokanje motorja, vzmeti ♪
- stókati -am stil. stóčem nedov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 1. dajati slabotne, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je vso noč stokal; v spanju je stokal; stokati od bolečin, napora; tiho, žalostno stokati // ekspr. dajati stoku podobne glasove: avto je stokal in kašljal; drevesa so stokala v burji; morje stoka in buči / veter žalostno stoka 2. ekspr. tožiti, tarnati: stokal je o svoji nesreči, življenju; stokal je, da je vzdrževanje hiš drago; vsega ima dovolj, pa kar naprej stoka 3. slabš. nerazločno, zatikajoče se govoriti: predavatelj je nekaj stokal, pa ga ni nobeden poslušal ● ekspr. narod je dolgo stokal pod tujim jarmom živel, trpel stokáje: stokaje se je sklonil; stokaje so zlezli na voz stokajóč -a -e: stokajoč je šel čez cesto; stokajoči ranjenci; prisl.: stokajoče povedati ♪
- stókav -a -o prid. (ọ́) ekspr. ki (rad) stoka: stokav bolnik / stokavi monologi ♪
- stókavec -vca m (ọ́) ekspr. kdor (rad) stoka: takih stokavcev ne maramo ♪
3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 
