Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

42 (1.767-1.791)


  1.      normalizácija  -e ž (á) glagolnik od normalizirati: prizadevati si za normalizacijo cen / normalizacija meddržavnih odnosov; normalizacija položaja v državi / publ. prehod iz krize v normalizacijo v normalno, urejeno stanje ♪
  2.      normalizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od normalizirati: normaliziranje prometa / normaliziranje razmer na meji / normaliziranje jekla ♪
  3.      normalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca; vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano / državi sta normalizirali medsebojne odnose; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo ◊ metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla ♪
  4.      normálka  -e ž (ȃ) 1. v stari Avstriji osnovna šola v glavnih mestih dežel z obsežnim, popolnim učnim programom: končati, obiskovati normalko; normalka v Celovcu, Ljubljani 2. v nekaterih deželah šola za poklicno usposabljanje učiteljev ♪
  5.      normálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost normalnega: normalnost rasti, razvoja / duševna normalnost ♪
  6.      normalnotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normalni tir: normalnotirna proga, železnica / normalnotirni vagoni ♪
  7.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  8.      normatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti ♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku normatívno prisl.: normativno določiti ♪
  9.      normatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost normativnega: estetska, moralna normativnost / normativnost njegovih zahtev je očitna ♪
  10.      nórmen  -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na norma 2: zvišati delavcem normne postavke / izdelek ni v skladu z normnimi predpisi ♪
  11.      normíranje  -a s (ȋ) glagolnik od normirati: načela, sistem normiranja / normiranje dela / normiranje knjižnega jezika ♪
  12.      normírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti: normirati cene / normirati s predpisom, zakonom 2. navadno v zvezi normirati delo določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: delo so vsem normirali / normirati delovno mesto ◊ lingv. normirati knjižni jezik določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; mat. normirati enačbo premice pretvoriti enačbo v normalno obliko; teh. normirati izdelek s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka; standardizirati normíran -a -o: normirane cene; oblika, kvaliteta izdelka je normirana; zakonsko normirana razmerja; njegovo delo je normirano ♪
  13.      normírec  -rca m (ȋ) kdor določa delovno normo in nadzoruje njeno izpolnjevanje: podjetje zaposli normirca; tečaj za normirce ♪
  14.      normírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik ♪
  15.      noroglàv  in norogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. ki ravna neumno, nespametno: noroglav človek; ne bodi noroglav / to so bili noroglavi dnevi noroglávo prisl.: noroglavo je silil stran ♪
  16.      noroglávec  -vca m (ȃ) ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci ♪
  17.      noroglávka  -e ž (ȃ) bot. strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom, Boletus luridus ♪
  18.      noroglávost  -i ž (ā) ekspr. lastnost noroglavega človeka: ni računal z njihovo noroglavostjo / počenjati noroglavosti nespametna, neumna dejanja ♪
  19.      noróst  -i ž (ọ̑) 1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost // kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost 2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti ● ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ♪
  20.      nôrski  -a -o prid. (ó) 1. star. nor: norska ženska / kako je bila norska, da ga je vzela / te vaše norske zabave 2. redko norčevski: norska čepica s kraguljčki ♪
  21.      nórša  -e ž (ọ̑) nar. norica: vihrava, zaljubljena norša ♪
  22.      norvéščina  -e ž (ẹ̑) norveški jezik: prevod iz norveščine ♪
  23.      norvéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja ◊ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve z okusnim mesom; škamp ♪
  24.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪
  25.      nosáč  -a m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na železniški postaji, v pristanišču: nosač je prtljago odnesel v garderobo; plačati nosaču; poklicati nosača / najeti nosače za ekspedicijo 2. kdor nosi, prenaša kaj sploh: nosači so ves dan natovarjali vreče; nosači ranjencev ◊ anat. prvo vratno vretence; atlas ♪

   1.642 1.667 1.692 1.717 1.742 1.767 1.792 1.817 1.842 1.867  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA