Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

42 (1.742-1.766)


  1.      norčè  -éta s (ȅ ẹ́) knjiž., redko norček: kaj bo to norče ♪
  2.      nôrček  -čka m (ó) ekspr. manjšalnica od norec: vaški norček / norček je mislil, da bo vse dobro / kot nagovor darilo je zate, moj norček ♪
  3.      norčeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca; hudobni norčevalci ♪
  4.      norčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od norčevati se: tako norčevanje jo je zabolelo; norčevanje iz samega sebe; norčevanje in zabavljanje ♪
  5.      norčeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata; norčuje se iz njega, star. z njim // imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine; norčevati se iz vsega ● ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo; ekspr. ali se norčuješ šališ norčujóč se -a -e: norčujoč se je odbil njegov predlog ♪
  6.      nôrčevski  -a -o prid. (ó) 1. tak kot pri duševno bolnih: norčevski smeh 2. nanašajoč se na dvornega norca: norčevska služba / norčevska čepica ♪
  7.      norčíja  -e ž (ȋ) nav. mn. neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje: norčij ni maral; po ulicah so fantje počeli norčije; burke in norčije / tradicionalne pustne norčije ∙ ekspr. uganjati norčije iz koga, s kom norčevati se, šaliti se ♪
  8.      nôrčkati se  -am se nedov. (ȏ) nar. vzhodnoštajersko norčevati se, šaliti se: nič žalosten ni bil, kar norčkal se je / samo norčkal se je z menoj, je rekla jezno ♪
  9.      norčljív  -a -o prid. (ȋ í) redko norčav: norčljiv človek / zaslišal je norčljiv smeh norčljívo prisl.: norčljivo odgovarjati ♪
  10.      nórdijec  -jca m (ọ́) kdor živi v najbolj severnih deželah Evrope ali je doma iz njih, severnjak: bil je velik, plavolas nordijec; mediteranci in nordijci ♪
  11.      nórdijski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na nordijce ali dežele severne Evrope: nordijske države / znana nordijska pisateljica / nordijske pokrajine ♦ antr. nordijska rasa; lit. nordijska balada; šport. nordijske discipline tek na smučeh in skakanje; nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje; klasična kombinacija ♪
  12.      nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪
  13.      norênje  -a s (é) glagolnik od noreti: pustno norenje / smeh in norenje otrok / misli na svoje včerajšnje norenje po mestu ♪
  14.      noréti  -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom // kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti // v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo // v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši // zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš ● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen ♪
  15.      noríca  -e ž (í) 1. ekspr. nespametna, neumna ženska: ne verjemi tej norici / norica sem bila, da sem mu verjela / kot nagovor kaj vendar govoriš, norica 2. zastar. duševno bolna ženska: norico so spravili v bolnišnico; zasmejala se je kakor norica 3. mn. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: imeti norice 4. nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček: nabirati norice; šopek noric ♪
  16.      noríčica  -e ž (í) ljubk. manjšalnica od norica: ta noričica mu je pisala pismo / kot nagovor pomiri se, noričica ♪
  17.      noríja  -e ž (ȋ) nav. mn., ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: smejali so se našim norijam; uganjati norije / pustne norije / ta vojna norija traja že predolgo / norija je, da si je tam postavil hišo ♪
  18.      nóriški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na Noričane ali Norik: stari Rimljani so trgovali z noriškimi plemeni / Noriške Alpe ♦ vet. noriški konj konj noriške pasme; noriška pasma pasma težkega konja, ki se uporablja za delo ♪
  19.      noríšnica  -e ž (ȋ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪
  20.      noríti  -ím nedov. (ȋ í) ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori ∙ ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost ♪
  21.      nórka  -e ž (ọ̑) zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno, Lutreola lutreola: gojiti norke; kožuh norke ♪
  22.      nórma  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
  23.      normála  -e ž (ȃ) normalna višina, stopnja: voda je presegla normalo / telesna temperatura je padla na normalo; gladina je nad normalo ◊ geom. normala premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev, pravokotnica; glavna normala premica, v kateri se sekata pritisnjena ravnina v dani točki prostorske krivulje in v tej točki na krivuljo pravokotna ravnina ♪
  24.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  25.      normálije  -lij ž mn. (á ȃ) jur., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole // zbirka takih predpisov, odločb ♪

   1.617 1.642 1.667 1.692 1.717 1.742 1.767 1.792 1.817 1.842  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA