Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (7.151-7.175)


  1.      hrumòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž. hrumenje: tišina se je spremenila v peklenski hrumot / hrumot tankov, vlaka ♪
  2.      hrúp  -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
  3.      hrúpen  -pna -o prid., hrúpnejši (ū) 1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež; hrupna veselica, zabava; hrupno mesto; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh; pren. hrupno velemestno življenje // ki povzroča hrup: hrupen orkester; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci 2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba hrúpno prisl.: hrupno govoriti; vrata so se hrupno odprla; hrupno ga je pozdravil, se je smejal / v povedni rabi na trgu je bilo veselo in hrupno ♪
  4.      hrupéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi // ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber ● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril hrupèč -éča -e: hrupeč in tuleč so se oddaljevali; hrupeča množica ♪
  5.      hrúpnež  -a m (ȗ) ekspr. hrupen človek: bil je veseljak in hrupnež ♪
  6.      hrúpnost  -i ž (ū) lastnost, značilnost hrupnega: navadil se je južnjaške hrupnosti; hrupnost zabav / s svojo hrupnostjo je bil pravo nasprotje bratu ♪
  7.      hrúpoma  prisl. (ȗ) knjiž. s hrupom, hrupno: hrupoma odpreti okno, planiti v sobo ♪
  8.      hrupòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko hrup, trušč: povzročiti hrupot ♪
  9.      hrúst  -a m (ȗ) ekspr. velik, zelo močen človek: ta hrust je z lahkoto potegnil voz iz blata; ima tri sinove, same hruste ♪
  10.      hrúst  -a -o prid. (ȗ ū) star. velik, zelo močen: imel je hrustega hlapca ♪
  11.      hrustánčast  -a -o prid. (á) ki je iz hrustanca: hrustančasti obročki sapnika; sprva hrustančasto ogrodje pozneje otrdi / hrustančasto vezivo ♪
  12.      hrustánčen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na hrustanec: hrustančne celice; hrustančno tkivo / hrustančni sklep; hrustančno ogrodje ♪
  13.      hrustančevína  -e ž (í) anat. prožna snov med hrustančnimi celicami: hrustančevina in kostnina ♪
  14.      hrustánčevje  -a s (á) um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca: izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev ♪
  15.      hrustánčnat  -a -o prid. (ā) 1. ki vsebuje mnogo hrustanca: hrustančnate klobase; hrustančnato meso 2. redko hrustančast: hrustančnati obročki sapnika ♪
  16.      hrustánčnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. morske ribe, ki imajo ogrodje iz hrustanca, Chondrichthyes: hrustančnice in kostnice ♪
  17.      hrustánec  -nca m (á) trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu: poškodba, zlom hrustanca; spreminjanje hrustanca v kost / od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec // anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec ♪
  18.      hrústanje  tudi hrustánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od hrustati: od mize se je slišalo hrustanje in cmokanje; hrustanje bonbonov / prisluškoval je rezgetanju konj in hrustanju snega ♪
  19.      hrústast  -a -o prid. (ȗ) ekspr., redko velik, zelo močen: veslači so bili sami hrustasti fantje ♪
  20.      hrústati  -am nedov. (ú) 1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike; pes hrusta kosti; konji hrustajo oves, seno // ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati; hrustati pogačo 2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi 3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti; brezoseb. pod nogami je hrustalo hrustajóč -a -e: hrustajoč glas; hrustajoča skorja svežega kruha ♪
  21.      hrustàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, odsekane glasove: hrustava skorja svežega kruha hrustávo prisl.: hrustavo zapečene žemlje ♪
  22.      hrustávec  -vca m (ȃ) nav. mn., gastr. jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov: gnjatni, krompirjevi, zelenjavni hrustavci ♪
  23.      hrustávka  -e ž (ȃ) pozna debela češnja s trdim mesom: obirati, vlagati hrustavke / za hišo ima hrustavke in drobnice; češnja hrustavka ♪
  24.      hrústiti se  -im se nedov. (ú ȗ) star. hvaliti se, bahati se: zmeraj se hrusti s svojo močjo / kaj se ustiš in hrustiš ♪
  25.      hrustljàt  -áta -o prid. (ȁ ā) star. hrustljav: hrustljat kruh ♪

   7.026 7.051 7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 7.201 7.226 7.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA