Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
4 (6.601-6.625) 
- grdávs -a m (ȃ) slabš., redko grd, neprikupen človek: druščina razcapanih grdavsov ♪
- grdávš tudi grdávž -a m (ȃ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne trpim, da bi se družil s takim grdavšem / vi ste pa res pravi grdavš nagajivec, porednež / kot nagovor: te ni sram, grdavš; spet si se potepal, grdavš grdi ♪
- grdávš -i ž (ȃ) redko grdoba, grdež: katera grdavš mi je strgala knjigo ♪
- grdávščina -e ž (ȃ) ekspr., redko grdobija: očitala mu je vse grdavščine ♪
- grdênje -a s (é) glagolnik od grditi: ni se zmenil za njegovo grdenje in psovanje ♪
- gŕdež -a m (ȓ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža / kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno; tiho bodi, grdež ♪
- grdílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) star. opravljivec, obrekljivec ♪
- grdílka -e [tudi u̯k] ž (ȋ) star. opravljivka, obrekljivka: ni je maral, grdilke grde ♪
- grdín -a m (ȋ) redko grdoba, grdež: nočem živeti pri tem grdinu / kot nagovor ti grdin ti, tako pa ne boš govoril ♪
- grdítev -tve ž (ȋ) grdenje: pritožil se je zaradi grditve ♪
- grdíti -ím nedov. (ȋ í) knjiž. 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih // grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi ♪
- grdôba -e ž (ó) 1. ekspr. malopriden, malovreden človek: ta grdoba se mi zdaj pa še smeje; grdoba je trdil, da je denar že vrnil; vi ste prava grdoba / kot nagovor: nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda; grdoba lena 2. star. malopridnost, pokvarjenost: grdoba se širi po svetu; skrival je svojo grdobo in zavrženost ∙ lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka 3. star. grd, neprikupen človek ali stvar: videl je razne grdobe in nakaze // grdost, grdota: grdoba obraza ♪
- grdôbec -bca m (ó) redko grdoba, grdež ♪
- grdôbež -a m (ȏ) ekspr., redko malopriden, malovreden človek: malopridneži in grdobeži ♪
- grdôbica -e ž (ó) ekspr. nagajiv, poreden otrok: grdobica se je bal, da ga bodo pretepli; mala grdobica ni dala miru; vsi trije dečki so bili prave grdobice ♪
- grdobíja -e ž (ȋ) 1. malopridno, slabo dejanje ali ravnanje: ta grdobija bo morala biti kaznovana; odkrili so njegove grdobije; po ulicah so fantje uganjali grdobije / govoril je take grdobije, da bi ga morali vreči ven // malopridnost, pokvarjenost: priznava svojo grdobijo / spoznati grdobijo takega načrta 2. ekspr. grda, neprikupna, zoprna stvar: jedli so polže in druge take grdobije; odnesi že to grdobijo ♪
- grdobiján -a m (ȃ) redko grdoba, grdež ♪
- grdoglèd -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. kdor grdo, neprijazno gleda: ustrašil se je grdogleda ♪
- grdogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki grdo, neprijazno gleda: grdogled stražar / grdoglede oči ♪
- grdoglédost -i ž (ẹ̄) značilnost grdogledega človeka ♪
- gŕdost -i ž (ŕ) grdota: grd je, vendar mu grdost pristoji; občutiti lepoto in grdost; grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost ♪
- grdôta -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grdega: ni opazil njene grdote; grdota oblik; grdota zmaličenega obraza / opazovati lepote in grdote velemesta lepe in grde stvari 2. redko grdobija: naredili so dosti krivic in grdot ♪
- grdúh -a m (ū) ekspr., redko malopriden, malovreden človek: nikar ne verjemi grduhu // grd, neprikupen človek ♪
- grdún -a m (ȗ) ekspr. malopriden, malovreden človek: kakšen grdun je ta človek; zapodil je grduna, ki sta mu delala škodo / kot nagovor zakaj mi pa vsega ne poveš, grdun ♪
- grdúnka -e ž (ȗ) ekspr. malopridna, malovredna ženska: nikar se ne druži s to grdunko / kot nagovor čisto si nas pozabila, grdunka ♪
6.476 6.501 6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 
