Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
4 (6.426-6.450) 
- golobrádec -dca m (ȃ) ekspr. mlad, nedorasel moški: neizkušen golobradec / golobradec je še ♪
- golobúčen -čna -o prid. (ȗ) ekspr. plešast: bil je kosmat po bradi, sicer pa golobučen; popolnoma golobučen je že ♪
- golobúčnik -a m (ȗ) ekspr. plešast človek: hitro je postal golobučnik ♪
- gologlàv tudi gologláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima golo glavo: gologlav starec / bil je bos in gologlav brez pokrivala ♪
- gologlávec -vca m (ȃ) nav. ekspr. gologlav človek ♪
- golomráz in golomràz -áza -o prid. (ȃ; ȁ á) zastar., navadno v zvezi z zima mrzel, a brez snega: lepa, golomraza zima ♪
- golosèk in golosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) sečnja gozda do golega, do čistega: z golosekom so povzročili veliko škode; golosek hrastovih in smrekovih gozdov / redko pot je vodila čez golosek poseko, goličavo ♪
- gólsniti -em [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal // povedati, omeniti: obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem ♪
- gólšen -šna -o [u̯š] (ọ̄) pridevnik od golša: golšno tkivo ♪
- gólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑; drugi pomen ọ̄) 1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom 2. star. požrešen: bil je zelo golten ♪
- gomázen -zni ž (ȃ) star. golazen: nadležna, strupena gomazen; zvija se kot gomazen ♪
- gomíla -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
- gomóljčast in gomôljčast -a -o prid. (ọ̑; ȏ) redko gomoljast: gomoljčasta rastlina ♪
- gomòt -ôta m (ȍ ó) star. gneča: stal je v gomotu ♪
- gondráč -a m (á) ekspr., redko godrnjavec, godrnjač: bil je nepomirljiv gondrač ♪
- gondráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. godrnjati: sam zase je nekaj gondral / medved gondra ♪
- góng -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa // muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov ♪
- gongorízem -zma m (ȋ) lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja ♪
- gonìč -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
- gonílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: najvažnejši gonilec dogodkov; gonilec drame ♪
- gonílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka ◊ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok ♪
- gonílka -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
- gonílnik -a m (ȋ) strojn. rotor (pri turbini) ♪
- gonílo -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
- gonítev -tve ž (ȋ) glagolnik od goniti: gonitev stroja s paro / gonitev krave ♪
6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426 6.451 6.476 6.501 6.526 
