Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
4 (3.651-3.675)
- díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v
dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
- díhavica -e ž (ȋ) redko težko dihanje: mučila ga je dihavica ♪
- dihetáti -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč) ♪
- díhibríd -a m (ȋ-ȋ) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih ♪
- dihljáj -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
- dihljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko rahlo pihati, pihljati: veter dihlja ♪
- díhnik -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik ♪
- díhniti -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
- dihotómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. dihotomičen: dihotomna organizacija dela ♪
- dihotómičen -čna -o (ọ́) pridevnik od dihotomija: dihotomična delitev pojmov ♪
- dihotomíja -e ž (ȋ) knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom ♪
- dihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti; dihti ko kovaški meh 2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah ♪
- dihtív -a -o prid. (ȋ í) star. hrepeneč, poželjiv: dihtiv pogled / dihtiv po slavi ♪
- dihúr -ja m (ū) roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici: dihur jim je pomoril vse kokoši; smrdi kot dihur zelo, močno // pog. dihurje krzno, dihurjevina ♪
- dihurjevína -e ž (í) dihurje krzno: obleka je obšita z dihurjevino ♪
- dihúrji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na dihurje: dihurje kožice / dihurji brlog ♪
- dihúrnica -e ž (ȗ) past za dihurje: nastaviti dihurnico ♪
- dijáček -čka m (á) manjšalnica od dijak: takrat je bil dvanajstleten dijaček; dijaček novinec ♪
- diják -a m (á) učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov; priden, slab, vzoren dijak; dijak odličnjak; dijak klasične gimnazije; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent ♪
- dijákinja -e ž (á) učenka srednje šole: marljiva dijakinja; dijakinja četrtega razreda ♪
- dijakovánje -a s (ȃ) knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja ♪
- dijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis; dijaško društvo; spominjati se dijaških let; dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom ◊ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja ♪
- dijáštvo -a s (ȃ) dijaki: dijaštvo rado zahaja v gledališče ♪
- díjo medm. (ȋ) klic konju naprej!: ošvrknil je konja in zavpil: dijo ♪
- díka -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751