Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (3.326-3.350)


  1.      dékelce  -a [kǝl] s (ẹ̄) star. dekletce: za roko je vodil neznatno dekelce; naše malo dekelce ♪
  2.      dékelski  -a -o [kǝl] (ẹ̄) pridevnik od dekla: dekelska soba ♪
  3.      dékla  -e ž (ẹ́) stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih: imajo deklo in hlapca; šla je (služit) za deklo k bogati hiši / kravja dekla ki skrbi za krave; velika dekla ki vodi druge dekle na kmetiji ● ekspr. bila je vsem za deklo vsem je morala streči, pomagati; star. božja dekla smrt ♪
  4.      dekláča  -e ž (á) nav. slabš. dekle: deklača z dolgimi nogami ♪
  5.      deklamácija  -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija ♪
  6.      deklamacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklamacijo: deklamacijski ritem / deklamacijski večer ♦ muz. deklamacijsko petje petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati ♪
  7.      deklamatívnost  -i ž (ȋ) redko deklamatoričnost, deklamatorstvo: patetika in deklamativnost ♪
  8.      deklamátor  -ja m (ȃ) kdor deklamira: nastopili so pevci in deklamatorji; dober deklamator / slabš. deklamatorji in demagogi ♪
  9.      deklamatóričen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza ♪
  10.      deklamatóričnost  -i ž (ọ́) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost ♪
  11.      deklamátorka  -e ž (ȃ) ženska, ki deklamira: odlična deklamatorka ♪
  12.      deklamátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deklamatorje: deklamatorski nastop / deklamatorski slog, ton / lažni deklamatorski patos ♪
  13.      deklamátorstvo  -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca ♪
  14.      deklamíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deklamirati: deklamiranje prve kitice mu je delalo težave / gostobesedno deklamiranje ♪
  15.      deklamírati  -am nedov. (ȋ) 1. umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet: učenec je zelo lepo deklamiral; deklamirati pesem, verze; deklamirati na proslavi / ekspr. tako zna, da kar deklamira 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: deklamirati o pravici ♪
  16.      deklamovánka  -e ž (á) knjiž. pesem, namenjena za deklamiranje: deklamovanka in hejslovanska budnica ♪
  17.      deklamováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. deklamirati: deklamovati pesem / deklamuje o vzvišenih nalogah človeka ♪
  18.      deklarácija  -e ž (á) 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo // ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke ◊ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ♪
  19.      deklaracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze ♦ zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija ♪
  20.      deklaránt  -a m (ā á) kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije ♪
  21.      deklaratíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen ◊ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest ♪
  22.      deklaratívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deklarativnega: deklarativnost pesmi; programska deklarativnost / ekspr.: pri reševanju problema so ostali le pri deklarativnosti; papirnata deklarativnost ♪
  23.      deklaratóren  -rna -o prid. (ọ̑) jur., v zvezi deklaratorna sodba sodba, s katero se obtožba zavrne ♪
  24.      deklarírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. javno izraziti, razglasiti: deklarirati človekove pravice; stranka je deklarirala svoj program in nazor // ekspr. izjaviti, razglasiti sploh: s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost 2. navesti podatke o pošiljki: deklarirati tovor na ladji deklarírati se knjiž. izraziti naklonjenost čemu, opredeliti se: kongres se je deklariral za mir in koeksistenco deklaríran -a -o: deklarirana samoodločba ♪
  25.      deklasácija  -e ž (á) prehod iz določenega družbenega razreda v nižji razred: družbena deklasacija ♪

   3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA