Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (28.926-28.950)


  1.      ravnínica  -e ž (í) manjšalnica od ravnina: na ravninici so se pasle krave; travnata ravninica na robu gozda ♪
  2.      ravnínje  -a s (ȋ) geom. množica ravnin v prostoru: skupna točka ravnin v ravninju / osno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto premico; središčno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto točko ♪
  3.      ravnínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ravnino: ravninski prebivalci / ravninski gozdovi; ravninske reke / ravninski svet ♦ geom. ravninski lik lik na ravnini; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; ravninska geometrija geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija; ravninska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini ♪
  4.      ravníški  in rávniški -a -o prid. (ȋ; ā) nanašajoč se na ravnik: ravniški del Afrike / rastlinstvo v ravniškem pasu ♪
  5.      rávno  prisl. (á) nav. ekspr. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino // navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo // izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec 5. natančno, natanko: danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč ● ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav ♪
  6.      ravno...  prvi del zloženk nanašajoč se na raven prid.: ravnočrten, ravnokrilec, ravnostropen, ravnotežje ♪
  7.      ravnočŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na ravno črto: ravnočrtni vzorci na blagu / ravnočrtni bliski / ravnočrten razvoj dramskega dejanja premočrten 2. knjiž. dosleden, načelen: ravnočrtno gledanje na vzgojo ♪
  8.      ravnodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
  9.      ravnodúšje  -a s (ȗ) knjiž. ravnodušnost: ohraniti ravnodušje / novice so poslušali s hladnim ravnodušjem ♪
  10.      ravnodúšnež  -a m (ȗ) ekspr. ravnodušen človek: ni ravnodušnež, vsaka malenkost ga skrbi ♪
  11.      ravnodúšnost  -i ž (ū) stanje ravnodušnega človeka: njena ravnodušnost ob njegovi nesreči ga je bolela; nič jih ne spravi iz ravnodušnosti; za navidezno ravnodušnostjo se je skrivala radovednost / poslušala ga je s hladno ravnodušnostjo / ekspr. očitali so mu politično ravnodušnost ♪
  12.      rávnokar  prisl. (á) 1. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravnokar odpeljal; ravnokar je stopila v hišo; sonce je ravnokar zašlo / ravnokar nakošena trava 2. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: četa se je ravnokar pripravljala h kosilu, ko je trobentač zatrobil alarm / otroci ravnokar vstajajo ♪
  13.      ravnokrílec  -lca m (ȋ) nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma neenakih kril in močnim grizalom, Orthoptera: strigalice, bogomolke in drugi ravnokrilci ♪
  14.      ravnoméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. enakomeren: ravnomeren razvoj / pripoved v romanu je stilno izenačena in ravnomerna / ravnomerna površina ravna ravnomérno prisl.: v hrib je treba hoditi ravnomerno ♪
  15.      ravnoprávnost  -i ž (á) zastar. enakopravnost: uzakoniti ravnopravnost; boriti se za ravnopravnost / državljanska, verska ravnopravnost ♪
  16.      ravnorásel  -sla -o [ǝu̯] prid. (ā á) knjiž. ki je ravne rasti: les mora biti ravnorasel, brez grč in razpok / občudoval je lepo, ravnoraslo dekle, ki je hodilo pred njim ♪
  17.      rávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost ravnega: ravnost črte / ravnost nog ♪
  18.      ravnôta  -e ž (ó) zastar. ravnina: s hriba so se kmalu spustili na ravnoto ♪
  19.      ravnotéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
  20.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  21.      ravnotéžnica  -e ž (ẹ̑) drog za vzdrževanje ravnotežja: vrvohodec z ravnotežnico v rokah ♪
  22.      ravnotéžnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežnostne vaje / s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut čut za ravnotežje ♪
  23.      ravnovésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnovesje: ravnovesne motnje v naravi / ravnovesni politični položaj / spraviti predmet iz ravnovesnega položaja ravnotežnega ♦ fiz. ravnovesna lega lega, v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  24.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  25.      rávs  -a m (ȃ) ekspr. spopad, pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku: opazovati ravs mačkov, petelinov / v tej hiši je večen ravs in kavs prepir, prerekanje, pretep ♪

   28.801 28.826 28.851 28.876 28.901 28.926 28.951 28.976 29.001 29.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA