Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (27.876-27.900)


  1.      približeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približeval svojo nogo k njegovi, da bi ga spotaknil; sliko si je približeval in oddaljeval / daljnogled mu je približeval oddaljene kraje 2. delati, povzročati, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: približevati ljudem umetnost s pogovori / knjige nam približujejo tuje dežele; opazovanje nam približuje stvarnost 3. delati, da je kaj bolj ustrezno čemu: približevati šolo proizvodnji približeváti se 1. premikajoč se prihajati bližje čemu v prostoru: približevati se hiši; namesto da bi se približevali cilju, so se oddaljevali; boječe se je približeval materi; le počasi so se približevali vrhu / koraki se približujejo 2. prihajati časovno bližje: noč, zima se približuje; čutil je, da se približuje napad 3. vzpostavljati prijazno razmerje s kom: začel se ji je plaho približevati / tujim ljudem se ne približuje rad 4. postajati kakorkoli podoben, soroden: približevati se idealu / njegova umetnost se približuje ljudski umetnosti 5. prihajati do tega, da se kaj skoraj doseže: približevati se življenjskemu cilju / približevati se postavljeni normi približujóč -a -e: približujoča se nevarnost, vojska ♪
  2.      priblížnost  -i ž (ȋ) značilnost približnega: približnost rezultatov / približnost presoje / površnosti in približnosti v knjigi ga motijo ♪
  3.      pribosopétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. priti bos: večkrat je pribosopetil k nam ♪
  4.      pribučáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. bučeč nastopiti, pojaviti se: burja, vihar pribuči 2. bučeč priteči: slap pribuči čez skale / tovornjak pribuči na trg bučeč pripelje ♪
  5.      pricíncati  -am dov. (ȋ) slabš. počasi priti ali pripeljati se: proti večeru so pricincali na vrh; z vlakom so se pricincali v mesto ♪
  6.      pricingljáti  -ám dov. (á ȃ) cingljajoč pripeljati: po dolgem čakanju je tramvaj le pricingljal; sani so pricingljale pred hišo / ekspr. pricingljal je s šopom ključev cingljajoč prišel ♪
  7.      pricíniti  -im dov. (í ȋ) pritrditi s kositrom: priciniti žico; priciniti ročaj k posodi ♪
  8.      pricítrati  -am dov. (ȋ) ekspr. prinesti: natakar mu je pricitral pečenko in vino / sam vrag ga je pricitral ♪
  9.      pricmériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) slabš. prijokati: otrok se je pricmeril domov ♪
  10.      pricokláti  -ám dov. (á ȃ) coklajoč priti: starec je pricoklal v hišo / pricoklati v coklah / ekspr. bosa je pricoklala predenj prišla ♪
  11.      pricopotáti  -ám dov. (á ȃ) copotajoč priti: otroci so pricopotali z mokrimi čevlji ♪
  12.      pricóprati  -am dov. (ọ̑) pog. pričarati: pricoprala jim je nevihto in točo ● ekspr. le kako je mogla pricoprati vse te dobrote narediti, pripraviti ♪
  13.      pricuréti  -ím dov. (ẹ́ í) priteči, pripolzeti v tankem curku: iz vrtine je pricurela voda; pren., ekspr. nenadoma je pricurela vanj čudna sladkost ♪
  14.      pricurljáti  -ám dov. (á ȃ) priteči, pripolzeti v tankem curku: potne kaplje so mu pricurljale po čelu; iz prsta ji je pricurljala kri ♪
  15.      pricvŕknjenec  -nca m (ȓ) ekspr. čudaški, neumen človek: ta pricvrknjenec nič ne ve ♪
  16.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  17.      príčati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
  18.      pričeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki o čem priča: mesto je ohranilo pričevalne spomenike preteklosti / pričevalna in umetniška vrednost knjige ● knjiž. govorjena beseda je najbolj pričevalna prepričljiva ♪
  19.      pričofotáti  -ám dov. (á ȃ) čofotajoč priti: otroci so pričofotali iz vode / race pričofotajo k bregu ♪
  20.      pričvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrjevati: pričvrščevati okvir z vijaki ♪
  21.      pridehtéti 1 -ím [dǝh tudi deh] dov., pridehtì tudi pridêhti (ẹ́ í) knjiž. pridišati: vonj ciklame je pridehtel v sobo ♪
  22.      pridelováti  -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito; v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu ♪
  23.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  24.      pridíhati  -am dov. (í ȋ) močno dihajoč priti: pridihati na vrh / knjiž., ekspr. gozdni hlad jima je pridihal naproti rahlo zapihal ♪
  25.      príditi 2 -im nedov. (í ȋ) zastar. koristiti: take stvari človeku ne pridijo ♪

   27.751 27.776 27.801 27.826 27.851 27.876 27.901 27.926 27.951 27.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA