Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (22.501-22.525)


  1.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  2.      oznáka  -e ž (ȃ) 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost ◊ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka ♪
  3.      oznamenovánje  -a s (ȃ) knjiž. oznaka: namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga ♪
  4.      oznamenováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamenovati kaj na zemljevidu / s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni / na kratko nam oznamenujte tega moža ♪
  5.      oznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamovati središča lukenj pred vrtanjem / to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko ♪
  6.      oznanílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oznanilo: oznanilna knjiga; redko nabiti kaj na oznanilno desko oglasno desko ♪
  7.      oznanílo  -a s (í) knjiž. sporočilo, obvestilo: prejeti oznanilo o čem; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu ♦ rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu ♪
  8.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  9.      oznánjanje  -a s (á) glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov ♪
  10.      oznánjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt // razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote ♦ rel. oznanjati evangelij // pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga ♪
  11.      oznánjenje  -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪
  12.      oznanjênje  -a s (é) v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela ♪
  13.      oznanjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj razširja, uči: prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma / oznanjevalec revolucionarnih idej glasnik / ekspr. oznanjevalec vremena napovedovalec ♪
  14.      oznanjeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) knjiž. ženska, ki kaj razširja, uči: oznanjevalka novih naukov // kar kaj naznanja, napoveduje: poteze na bolnikovem obrazu so bile oznanjevalke smrti / ekspr. danica, oznanjevalka dneva ♪
  15.      oznanjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oznanjevati: oznanjevanje novih idej, resnice / to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja ♪
  16.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  17.      oznanoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. oznanjevalec: oznanovalci modrosti, resnice; oznanovalci nove vere ♪
  18.      oznanováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. sporočati javnosti, razglašati: zvon oznanuje njegovo smrt // razširjati, učiti: oznanovati ideje, nauke ♪
  19.      oznevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) redko vznejevoljiti: bali so se oznevoljiti gospodarja ♪
  20.      oznojíti  -ím dov., oznójil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je oznojila oznojíti se postati znojen, poten: kljub hladu se je oznojil; od zadrege se mu je oznojilo čelo oznojèn -êna -o: oznojen od hoje, groze; obrisati oznojeno čelo ♪
  21.      óznovec  -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pripadnik Oddelka za zaščito ljudstva [OZNA]: oznovci so uspešno izvedli načrtovano akcijo ♪
  22.      ozobáti  ozóbljem tudi ozóbati -am in ozóbljem dov. (á ọ́; ọ̄) s kljunom odstraniti jagode: kosi so grozde precej ozobali ♪
  23.      ozóbčati  -am dov. (ọ̄) teh. narediti, da ima kaj zobce, zobčke: ozobčati zobnik ozóbčan -a -o: ozobčan list žage ♪
  24.      ozóbec  -bca m (ọ̑) vet. del, ki se prikuje, privije na krake podkve za preprečevanje drsenja: na asfaltu se poznajo sledovi ozobcev ♪
  25.      ozóbek  -bka m (ọ̑) nar. ostanek grozda, s katerega so obrane jagode: prazen ozobek je vrgel čez latnik ♪

   22.376 22.401 22.426 22.451 22.476 22.501 22.526 22.551 22.576 22.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA