Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (18.301-18.325)


  1.      očáški  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očaške navade ♪
  2.      óčce  -a s (ọ̑) zastar. očesce: otrokova očca so hudomušno mežikala ♪
  3.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  4.      očéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) raba peša očistiti, osnažiti: očediti konja; očediti mizo; za obisk se je očedil; očediti si čevlje / očediti gmajno otrebiti očéditi se iztrebiti se: pes se ne sme očediti v sobi; očediti se za grmom ● nar. če se vsak dan ne očedi, je preveč kosmat obrije očéden in očéjen -a -o: fant je lepo počesan in očeden; očedena obleka ♪
  5.      óček  óčka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od oko: mežikati z očki; ima črne očke ♪
  6.      očeláditi  -im dov. (ā ȃ) ekspr. pokriti s čelado: očeladiti pilota; ko je šel na gradbišče, se je očeladil očeláden -a -o: očeladeni vojaki; očeladena glava ♪
  7.      očêliti  -im in očelíti očélim dov. (é; ȋ ẹ́) les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os: očeliti hlode ♪
  8.      očêlje  in očélje -a s (ȇ; ẹ̑) ekspr. čelo: lasje so mu padali na očelje ♦ anat. čelni del glave ♪
  9.      očeljustáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih ♪
  10.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪
  11.      očenášek  -ška m (ȃ) ekspr. manjšalnica od očenaš: vsak večer je zanj zmolila dva očenaška ♪
  12.      očenčáti  -ám dov. (á ȃ) redko počenčati, sčenčati: ti boš gotovo vse očenčal ♪
  13.      očesáti  očéšem dov., očêši očešíte; očêsal (á ẹ́) 1. z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti: očesati slamo 2. redko počesati: očesati lase ♪
  14.      očésce  -a s (ẹ̑) manjšalnica od oko: mežikati z očesci; prikazala se je glavica z zelenimi očesci; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti ● prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice; mreža z gostimi očesci okenci, zankami ◊ tekst. zanka ali luknjica na nitnici; zool. (rdeča) očesna pega ♪
  15.      očésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
  16.      očésnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima dosti očes, očesc: očesnat krompir ♪
  17.      očéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove / star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom ◊ agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino ♪
  18.      očetnjáva  -e ž (ȃ) star. domovina: zapustili so svojo očetnjavo; pasti za svobodo očetnjave ♪
  19.      očetomòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. umor (svojega) očeta: odkriti očetomor; obsojen zaradi očetomora ♪
  20.      očetomorílec  -lca [u̯c] m (ȋ) morilec (svojega) očeta: očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora ♪
  21.      očétov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: očetov obraz / očetovi predniki; očetova sestra / očetovo premoženje / očetova beseda veliko zaleže; ekspr. bati se očetove jeze / ekspr. zapustil je očetovo hišo rojstno hišo, dom ♪
  22.      očetováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., ekspr. 1. biti oče, skrbeti kot oče: zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval 2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik: videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar ♪
  23.      očetovína  -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini ♪
  24.      očétovski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / redko očetovski prednik prednik po očetu ◊ jur. očetovska pravda pravda za ugotovitev očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu očétovsko prisl.: očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober ♪
  25.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪

   18.176 18.201 18.226 18.251 18.276 18.301 18.326 18.351 18.376 18.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA