Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (18.276-18.300)


  1.      ocvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) odcveteti: vrtnica je že ocvetela / ekspr. mladost prehitro ocveti ocvetèl in ocvetél -éla -o: ocvetel grm ♪
  2.      ocvetlíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna 2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil ocvetlíčen -a -o: ocvetličen klobuk; ocvetličen slog ♪
  3.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  4.      ocvírkov  -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje ocvirke: ocvirkov kruh; ocvirkov nadev / ocvirkova mast; ocvirkova potica potica z ocvirkovim nadevom ♪
  5.      ocvírkovica  -e ž (ȋ) nar. ocvirkova potica: speči ocvirkovico ♪
  6.      ocvírkovka  -e ž (ȋ) ocvirkova potica: za pustni torek je spekla ocvirkovko ♪
  7.      ocvréti  ocvrèm dov., ocvŕl (ẹ́ ȅ) pripraviti jed v vroči maščobi: ocvreti jajca, meso; ocvreti na olju ocvŕt -a -o: ocvrti krofi; ocvrta jajca / ocvrti krompir ♦ gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha ♪
  8.      ocvŕtek  -tka m (ȓ) nav. mn., gastr. ocvrta, navadno močnata jed: k mesu postrežemo ocvrtke / krompirjevi, riževi ocvrtki ♪
  9.      ôča  -a in -e m (ó) nav. im. ed., star. oče: svojega oča moraš ubogati; dragi oča / kot nagovor oča, odkod pa ste / stari oča in vnuk stari oče, ded ♪
  10.      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
  11.      očakováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti ♪
  12.      očákovski  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo očákovsko prisl.: živi očakovsko preprosto ♪
  13.      očála  očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala ● bere še brez očal dobro vidi ◊ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali ♪
  14.      očálar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar 2. redko optik: z receptom je odšel k očalarju ♪
  15.      očálast  -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali ♪
  16.      očálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na očala: očalni okviri; očalna stekla ♦ fiz. lomnost očalne leče ♪
  17.      očáli  očál m mn. (ȃ) nav. tož., pog. očala: snel je očale in ga pogledal / kupil si je sončne očale ♪
  18.      očánec  -nca m (á) ekspr. star, častitljiv moški, zlasti kmečki: s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec ♪
  19.      očáranje  -a s (ȃ) glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo // redko očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja ♪
  20.      očáranost  -i ž (ȃ) stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine ♪
  21.      očárati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
  22.      očarljív  -a -o prid., očarljívejši (ȋ í) nav. ekspr. ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: očarljiva deklica; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija očarljívo prisl.: očarljivo se nasmehniti ♪
  23.      očarljívka  -e ž (ȋ) ekspr. očarljiva ženska: prava očarljivka je ♪
  24.      očarljívost  -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu ♪
  25.      očarováti  -újem nedov. (á ȗ) vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar očarujóč -a -e: očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa ♪

   18.151 18.176 18.201 18.226 18.251 18.276 18.301 18.326 18.351 18.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA