Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (18.226-18.250)


  1.      obzóben  -bna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja ob zobeh: obzobno tkivo ♪
  2.      obzòr  -ôra m (ȍ ó) star. obzorje: na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem ◊ mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje ♪
  3.      obzóren  -rna -o prid. (ọ̄ ọ̄) nanašajoč se na obzorje ali obzor: obzorna črta ♪
  4.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  5.      obzórnica  -e ž (ọ̑) črta, ki omejuje obzorje: obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico za obzorjem ♪
  6.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  7.      obzórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obzornik: obzorniške vesti / obzorniški film ♪
  8.      obzvánjati  -am nedov. (ā) star. z zvonjenjem naznanjati: obzvanjati neurje / mrliča so dolgo obzvanjali so mu zvonili ♪
  9.      obžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti: obžagati veje 2. z žaganjem obdelati: obžagati desko, hlod / obžagati dno obžágan -a -o: obžagano deblo ♪
  10.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  11.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  12.      obžaríti  -ím tudi obžáriti -im dov., obžáril (ȋ í; ā ȃ) obdati z močno svetlobo: pokrajino je obžaril sončni sij; zarja je obžarila vrhove gor // ekspr. osvetliti, obsvetliti: luč je obžarila obraze ● ekspr. nasmeh ji je obžaril obraz naredil bolj veselega, lepšega obžárjen -a -o in obžarjèn -êna -o: obžarjen obraz; od sonca obžarjene hiše ♪
  13.      obžárjati  -am nedov. (á) obdajati z močno svetlobo: sonce obžarja hiše; večerna zarja obžarja vrhove / ekspr. slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš osvetljujejo ♪
  14.      obždéti  -ždím dov., obždì (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju negiben in tih: obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel; negibno, nepremično, tiho obždeti // ekspr. ostati sploh: največkrat obždi ob nedeljah kar doma ♪
  15.      obžéti  -žánjem dov., nam. obžét in obžèt (ẹ́ á) požeti okrog česa: obžeti sadike / obželi so ves nasad ♪
  16.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  17.      obžígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje 2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše: obžigati lesene posode 3. knjiž. prižigati od vseh strani: z vžigalico je obžigal natlačeno čedro ♪
  18.      obžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. obgrizovati, obglodavati: koze najraje obžirajo grmovje; gosenice obžirajo liste 2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira 3. nar. dolenjsko krošnjariti: po cele dneve je obžiral po vaseh ♪
  19.      obžréti  -žrèm dov., obžŕl (ẹ́ ȅ) 1. obgristi, obglodati: koza je obžrla brste in liste; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle opikale 2. slabš. grobo ošteti: obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti obžŕt -a -o: obžrto listje ♪
  20.      ocaríniti  -im dov. (ȋ ȋ) pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: ocariniti na meji ocarínjen -a -o: ocarinjeni predmeti ♪
  21.      ocarínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od ocariniti: ocarinjenje blaga; taksa za ocarinjenje ♪
  22.      oceán  -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
  23.      oceanográf  -a m (ȃ) strokovnjak za oceanografijo: dognanja oceanografov ♪
  24.      oceanografíja  -e ž (ȋ) veda o oceanu, morju: razvoj oceanografije; strokovnjak za oceanografijo; oceanografija in hidrografija ♪
  25.      oceanográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve; oceanografska raziskovanja ♪

   18.101 18.126 18.151 18.176 18.201 18.226 18.251 18.276 18.301 18.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA