Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (18.151-18.175)



  1.      obútev  -tve ž () izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gumeobrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev
  2.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje
  3.      obútven  -a -o prid. () nanašajoč se na obutev: obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija
  4.      obuválen  -lna -o prid. () namenjen za obuvanje: obuvalna priprava / obuvalna žlica
  5.      obuválo  -a s (á) vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo
  6.      obúvanje  -a s (ú) glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje
  7.      obúvati  -am nedov., tudi obuvála (ú) 1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka; obuvati čevlje; obuva se počasi / obuvati nogavice 2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja
  8.      obúzdati  -am dov. () knjiž. obrzdati: obuzdati in osedlati konja / tega konja ne more obuzdati obúzdan -a -o: čakal ga je lepo obuzdan konj
  9.      obvaroválen  -lna -o prid. () knjiž. zaščiten, preventiven: obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni; obvarovalno sredstvo / obvarovalno cepljenje
  10.      obvarováti  -újem in obvárovati -ujem dov.; á) 1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: obvarovati koga nesreče; obvaroval ga je pred kaznijo; obvarovati se prehlada 2. v zvezi bog obváruj bogvaruj a) v prislovni rabi: bog obvaruj, da bi kaj takega storil b) v medmetni rabi: nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj obvarován in obvárovan -a -o: tako je bil obvarovan pred nesrečo
  11.      obvdovéti  -ím dov. (ẹ́ í) star. ovdoveti: jeseni je obvdovel obvdovèl in obvdovél -éla -o: obvdovela mati
  12.      obveljáti  -ám dov.) 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitevstar. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
  13.      obveselíti  -ím dov., obvesélil ( í) zastar. razveseliti: vsakega je obveselil z majhnim darom; njegovega obiska se je zelo obveselila
  14.      obvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. ovesiti: obvesiti krilo s pisanimi pentljami / zima je obvesila drevje s snegom obvéšen -a -o: bil je ves obvešen z odlikovanji
  15.      obvesláti  -ám dov.) z veslanjem priti okrog česa: obveslati otoček
  16.      obvestílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje: obvestilno pismo / truditi se za obvestilno jasnost / star. obvestilni urad obveščevalni urad
  17.      obvestílo  -a s (í) kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem // list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili ♦ avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; ptt obvestilo o prispeli pošiljki
  18.      obvestítelj  -a m () kdor koga obvesti: sumljivo se je oziral na obvestitelja
  19.      obvestítev  -tve ž () glagolnik od obvestiti: dolžnosti obvestitve ni sprejel // redko obvestilo: poslati obvestitev o seji
  20.      obvestíti  -ím dov., obvésti; obvéstil ( í) povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari: obvestiti policijo; o tem so obvestili starše obveščèn -êna -o tudi obvéščen -a -o: o njegovem prihodu so bili pravočasno obveščeni; publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih krogov
  21.      obvéščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obveščati: obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ. sredstva javnega, množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija
  22.      obvéščati  -am nedov. (ẹ́) večkrat obvestiti: obveščati javnost o svojem delu; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek // prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost: izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet
  23.      obveščênost  tudi obvéščenost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo obveščen: skrbeti za obveščenost delavcev; dobra, pravočasna obveščenost javnosti; potreba po boljši obveščenosti
  24.      obveščeválec  -lca [c] m () kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov
  25.      obveščeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir; obveščevalna mreža ♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; sam.: pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba

   18.026 18.051 18.076 18.101 18.126 18.151 18.176 18.201 18.226 18.251  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA