Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
4 (17.176-17.200) 
- óbčeslovánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ) knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime ♪
- občéstven in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
- občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄) knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost ♪
- óbčestvo in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
- občeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
- občevánje -a s (ȃ) glagolnik od občevati: a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje ♪
- občeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
- óbči -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
- občílo -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo ♪
- óbčina -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč;
domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
- občinár -ja m (á) nar. pripadnik določene občine; občan: pri delu so pomagali vsi občinarji // občinski odbornik, občinski funkcionar: pritoževati se občinarjem ♪
- občínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki
omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
- občínstvo -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
- óbčnost -i ž (ọ̄) knjiž., redko splošnost: načelo občnosti pri plačevanju davkov ♪
- óbčost -i ž (ọ̄) 1. knjiž., redko splošnost: občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost skupnost, družba 2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v občost ♪
- občŕtati -am dov. (ŕ r̄) narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost // zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje ♪
- občrtávati -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
- občrtováti -újem nedov. (á ȗ) občrtavati: občrtovati zanimivejše odstavke ♪
- občudoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor koga občuduje: pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci ♪
- občudoválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža občudovanje: občudovalni pogledi; občudovalna pisma ♪
- občudoválka -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki koga občuduje: pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik ♪
- občudovánje -a s (ȃ) glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem ∙ ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik ♪
- občudovánka -e ž (á) ekspr. občudovana ženska: želel se je izkazati pred občudovanko; spomin na prvo občudovanko ♪
- občudováti -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval 2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike; občudovati naravo, planine; ženske so glasno občudovale njeno obleko 3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo občudováje knjiž.: občudovaje so ga gledali občudujóč -a -e: poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje; občudujoči pogledi; prisl.: občudujoče gledati občudován -a -o: najbolj občudovana slika; občudovano dekle ♪
- občút -a m (ȗ) zastar. občutek: tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli ♪
17.051 17.076 17.101 17.126 17.151 17.176 17.201 17.226 17.251 17.276 
