Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
4 (1.301-1.325) 
- bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
- bleščàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
- bleščáva -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
- bleščávica -e ž (ȃ) knjiž. močna svetloba: ostra bleščavica ga je zmedla ♪
- bleščávost -i ž (á) knjiž. lastnost bleščavega: bleščavost snega jemlje vid ♪
- bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
- bleščíca -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki ◊ les. deska, žagana pravokotno na letnice ♪
- bléščiti -im nedov. (ẹ́) redko jemati vid, slepiti: sonce ga blešči; bliski mu bleščijo oči ♪
- bleščôba -e ž (ó) bleščava: bleščoba ga slepi; sončna bleščoba / pisana panorama bleščobe ♪
- blèz prisl. (ȅ) nar. menda: Na doto ti blez ne bo treba gledati (I. Tavčar) ♪
- blín -a m (ȋ) nav. mn., v ruskem okolju pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa ♪
- blínda -e ž (ȋ) žarg., voj. oklopni avtomobil: mimo so zdrveli tanki in blinde; težke, olivno zelene blinde / železniška blinda motorno oklopno vozilo na tirnicah ♪
- blindírati -am dov. in nedov. (ȋ) voj. obložiti vozilo z neprebojnim materialom: blindirati ladjo blindíran -a -o: blindiran avtomobil, vlak / blindiran izhod ♪
- blínec -nca m (ȋ) nav. mn. pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa: peči blince; jesti poparjene blince ♪
- blíniti se -im se nedov. (í ȋ) redko razblinjati se: vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček ♪
- blísk -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
- blískalica -e ž (ȋ) fot. bliskovna luč: sprožiti bliskalico; elektronska bliskalica ♪
- blískanje in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev ♪
- blískati -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪
- blískav -a -o tudi bliskàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi ◊ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme ♪
- blískavica 1 -e ž (í) oddaljeno bliskanje brez grmenja: bliskavica pobliskava, se vžiga za obzorjem; poletna bliskavica; svit oddaljene bliskavice / bled obraz z bliskavicami v očeh; pren. bliskavica svetovnega konflikta; bliskavica na političnem obzorju; ni si upal zmotiti molka, ker je čutil bliskavico v ozračju ♪
- blískavica 2 -e ž (í) redko bliskovna luč ♪
- blisketáti se -ám se tudi -éčem se in blisketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) star. blesketati se, lesketati se: zvonik se je blisketal v soncu; morje se blisketa / oči so se ji blisketale od razkačenosti ♪
- blískniti -em dov. (í ȋ) blisniti: utrinki blisknejo in obledijo; naglo, kakor bi blisknilo, ga je zgrabil / njene oči so blisknile / mimogrede je blisknila po njem / avto bliskne mimo ♪
- blískoma prisl. (ȋ) zelo hitro: bliskoma izginiti, odskočiti, se zasukati, zgrabiti; bliskoma plane na žrtev; riba šviga bliskoma sem in tja / bliskoma se domisliti ♪
1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 
