Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (12.376-12.400)


  1.      melína  -e ž (í) 1. melišče: steza se je vzpenjala ob melini / peščena melina 2. nar. strm, nerodoviten svet: pokositi melino; garal je po melinah ♪
  2.      melínast  -a -o prid. (í) nanašajoč se na melino ali mel: melinaste brežine / melinast, sipek material ♪
  3.      melinít  -a m (ȋ) kem. brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina; ekrazit: granate so nekdaj polnili z melinitom ♪
  4.      melíniti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo ♪
  5.      meliorácija  -e ž (á) izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi: povečati donos z melioracijo; melioracija kmetijskih zemljišč; sredstva za melioracijo so zagotovljena / melioracija gozdov izboljšanje gozdov z gojitvijo ustreznejših drevesnih vrst, skrbnejšim vzdrževanjem ♪
  6.      melioracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na melioracijo: melioracijski ukrepi; melioracijska dela / melioracijski načrt / nova melioracijska področja ♪
  7.      melioratíven  -vna -o prid. (ȋ) s katerim se meliorira: meliorativno pogozdovanje / meliorativna drevesna vrsta ♪
  8.      meliorírati  -am nedov. in dov. (ȋ) izboljševati zemljišča z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi: meliorirali so tisoč hektarov nerodovitne površine; meliorirati zemljišča ob reki melioríran -a -o: meliorirana zemljišča ♪
  9.      melíran  -a -o prid. (ȋ) 1. tekst. ki je iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken: melirana preja, tkanina 2. ekspr., v zvezi z lasje, brada ki je različnih barv, med katerimi navadno prevladuje siva: on ima že melirane lase / starec s sivo melirano brado ◊ metal. ki ima belo-sivo prelomno ploskev ♪
  10.      melísa  -e ž (ȋ) začimbna in zdravilna rastlina s srčastimi spodnjimi listi in navadno belimi cveti: listi melise; duh po melisi ♪
  11.      melísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na meliso: melisni listi / melisno olje / star. melisne jagode melisnice ♪
  12.      melísnica  -e ž (ȋ) nav. mn. bonbon, v katerem je kot dodatek melisno olje: kupiti melisnice; bele in rdeče melisnice ♪
  13.      melíšče  -a s (í) grušč in pesek, ki se nabirata ob vznožju (gorskih) sten in pobočij: pod steno nastaja novo melišče; šli so po stezi, ki drži čez melišče / melišče se že zarašča ♪
  14.      melíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na melišče: nastajanje meliščnih področij / meliščno rastlinje ♪
  15.      melíti se  -ím se nedov., tudi méli se (ȋ í) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: kamenje, pesek se meli s strmin / obrežje se meli ♪
  16.      melízem  -zma m (ȋ) muz. toni, ki se pojejo na en zlog: melizmi v liturgičnem petju ♪
  17.      melizmátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na melizem: melizmatično petje / melizmatični okraski ♪
  18.      mélj  -a m (ẹ̑) (zelo) drobna mivka: jezero se je napolnilo z vulkanskim pepelom in meljem ♪
  19.      meljáč  -a m (á) redko kočnik: korenina meljača ♪
  20.      melják  -a m (á) anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik: korenine meljakov ◊ agr. močnati del zrna; zool. zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik ♪
  21.      meljáva  -e ž (ȃ) 1. mletje: meljava bo kmalu končana; meljava žita / meljava rude 2. redko žito (za mletje): pripeljati meljavo v mlin ♪
  22.      mélje  -a s (ẹ̑) nar. melišče: prečkati melje ♪
  23.      melódičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na melodijo: melodična stran glasbe / imeti izreden ritmični in melodični čut / melodični interval zaporedno zvenenje dveh tonov; melodična linija potek melodije 2. ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven, speven: ta pesem, skladba je zelo melodična / melodičen jezik / melodična lepota njenega glasu ◊ lingv. melodični naglas tonemski naglas ♪
  24.      melódičnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost melodičnega; pevnost, spevnost: melodičnost pesmi, skladbe / melodičnost jezika, stavka ♪
  25.      melodíja  -e ž (ȋ) 1. muz. glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni: v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza; ritem, melodija in harmonija // s prilastkom oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju: ta melodija je otožna, zategla / enoglasna, vodilna melodija; pren. melodija dolenjskega narečja 2. publ., s prilastkom krajša, navadno zabavna skladba: igrati, predvajati melodije / pevci zabavnih melodij 3. pesn., s prilastkom glasovi, zvoki sploh: melodija gozdov, vetra / slavčkove melodije ◊ lingv. stavčna melodija stavčna intonacija ♪

   12.251 12.276 12.301 12.326 12.351 12.376 12.401 12.426 12.451 12.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA