Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

4 (1.151-1.175)


  1.      blagôten  -tna -o prid. (ó) knjiž. ki vsebuje, izraža blagost, dobroto: gojiti blagotne želje / blagotna jesen ♪
  2.      blagotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) zastar. blagodejen, dobrodejen: njegove besede so imele blagotvoren vpliv ♪
  3.      blagougódje  -a s (ọ̑) zastar. ugodje, zadovoljstvo: vzklikati od blagougodja ♪
  4.      blagóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na blago: a) blagovni seznam; reguliranje blagovnih cen; nadzorstvo nad blagovno potrošnjo, proizvodnjo; blagovna znamka / blagovna borza borza, na kateri se sklepajo kupčije za blago, ki se da tipizirati; mednarodna blagovna menjava; drobna blagovna proizvodnja ♦ ekon. blagovni fetišizem pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi; blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; blagovno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilno, da proizvaja za tržišče; blagovno-denarni odnosi b) blagovni vzorci za novo modno sezono ♪
  5.      blagovést  -i ž (ẹ̑) knjiž. prijetna vest, veselo sporočilo: razširila se je blagovest o bližajoči se svobodi / prinesel je blagovest vsem revnim // vznes. krščanska vera: nosilca blagovesti Ciril in Metod ♪
  6.      blagovéstje  -a s (ẹ̑) knjiž., redko blagovest: blagovestje resnice in ljubezni / oznanjati poganom blagovestje ♪
  7.      blagovéstnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž. prvi oznanjevalec krščanstva; apostol: slovanska blagovestnika Ciril in Metod 2. vznes., s prilastkom goreč glasnik ideje: blagovestnik miru ♪
  8.      blagovít  -a -o prid. (ȋ) star. ki prinaša blaginjo, blagor: blagovite socialne reforme / urejeno in blagovito življenje ♪
  9.      blagovítost  -i ž (ȋ) star. blaginja, blagostanje: njegova blagovitost je rasla iz leta v leto // blaženost, sreča: spokojna blagovitost ♪
  10.      blagóvnica  -e ž (ọ̑) velika trgovina, razdeljena na specializirane oddelke: desetnadstropna blagovnica; blagovnica za prodajo obutve ♪
  11.      blagovníca  -e ž (í) nar. edina hči, ki podeduje vse premoženje: ukazovala je ona, edinka, blagovnica, ki je bila podedovala čvrsto kmetijo (J. Pahor) ♪
  12.      blagóvnost  -i ž (ọ̄) ekon. značilnost blagovnega gospodarstva: povečati blagovnost kmetijstva; blagovnost proizvodnje je v današnjem času nujnost; visoka stopnja blagovnosti ♪
  13.      blagovóliti  -im in blagovolíti -vólim dov. in nedov. (ọ́ ọ̑; ȋ ọ́) star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: cesar je blagovolil potrditi mestne pravice / iron. nisem »plagiator«, kakor se je blagovolil izraziti moj kritik ♪
  14.      blagovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. blagohoten, dobrohoten: blagovoljni bralci naj sami ocenijo knjigo / dati blagovoljen nasvet blagovóljno prisl.: upam, da mi boste zamudo blagovoljno oprostili ♪
  15.      blagovóljnost  -i ž (ọ́) zastar. blagohotnost, dobrohotnost: že na obrazu se mu zrcali blagovoljnost ♪
  16.      blagoznánstvo  -a s (ȃ) nauk o surovinah in njihovi predelavi: blagoznanstvo proučuje uporabno vrednost blaga / tretjo uro je na urniku blagoznanstvo ♪
  17.      blagozvóčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž. ki ima blag, prijeten zvok: govoriti z blagozvočnim glasom; blagozvočne melodije ♪
  18.      blagozvóčje  -a s (ọ̑) knjiž. ubranost zvokov: blagozvočje v skladbi ♪
  19.      blagozvóčnost  -i ž (ọ̄) knjiž. lastnost, značilnost blagozvočnega: blagozvočnost njegove govorice ♪
  20.      blagrovánje  -a s (ȃ) glagolnik od blagrovati: slišal je blagrovanje ljudi: Srečen si, da imaš tako pridne otroke ♪
  21.      blagrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal ♪
  22.      blágva  -e ž (ȃ) užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj: nabirati jurčke in blagve ♪
  23.      blamáža  -e ž (ȃ) ekspr. sramota, osmešenje zaradi neuspeha: doživeti blamažo; predstava se je končala z veliko blamažo // zelo neprijeten položaj: spravila ga je v hudo blamažo ♪
  24.      blamírati  -am dov. in nedov. (ȋ) nav. ekspr. osramotiti, osmešiti: blamiral me je pred šefom; pri izpitu se bo blamiral // spraviti v zelo neprijeten položaj: sin ga s svojim vedenjem blamira v družbi ♪
  25.      blánja  -e ž (á) nar. deska: miza, zbita iz blanj; jelševe blanje ♪

   1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA