Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

37 (3.485-3.509)


  1.      vegetarijánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vegetarijance ali vegetarijanstvo: vegetarijanska hrana / vegetarijansko gibanje ♪
  2.      vegetarijánstvo  -a s (ȃ) prehranjevanje samo z rastlinsko hrano: odločil se je za vegetarijanstvo ♪
  3.      vegetatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje ♪
  4.      vegetíranje  -a s (ȋ) knjiž. životarjenje: tako življenje je vegetiranje / ekspr. obsojen je na golo vegetiranje / politično vegetiranje družbe ♪
  5.      vegetírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. životariti: ni pripravljen vse življenje vegetirati / društvo samo še vegetira ♪
  6.      véha 1 -e ž (ẹ́) lesen zamašek za sode: odbiti veho; zabiti sod z veho; pijan kot veha zelo ∙ ekspr. molči, veha pijana človek pijani ♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline // odprtina na vrhu soda: veha je odmašena ♪
  7.      véha 2 -e ž (ẹ́) 1. štrleč zeljni list: obirati vehe; pokladati živini vehe / zeljna veha // zelje, ki ne naredi glave: na polju so ostale samo vehe 2. star. širokokrajni klobuk: dal si je veho na glavo 3. star. omahljivec, neodločnež: ta človek je prava veha ♪
  8.      véhast  -a -o prid. (ẹ́) ki ima vehe, štrleče liste: vehasto zelje / vehasti ohrovt ● star. vehast klobuk klobuk s širokimi, povešenimi krajci ♪
  9.      véhati  -am nedov. (ẹ́) star. majati se, gugati se: vehati od utrujenosti; pijan je bil, da je kar vehal ♪
  10.      véhavec  -vca m (ẹ́) star. omahljivec, neodločnež: ne bodi vehavec, ampak mož ♪
  11.      veheménca  -e ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco ♪
  12.      veheménten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. silovit, ognjevit: vehementen govornik / vehementna polemika veheméntno prisl.: vehementno kaj zagovarjati ♪
  13.      veheméntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike ♪
  14.      vehíkel  -kla m (í) zastar. 1. prevozno sredstvo, vozilo: proučevati nekdanje vehikle; odpeljati se z vehiklom 2. sredstvo, pripomoček: jezik ni samo vehikel za sporočanje ♪
  15.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  16.      vejáča  -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
  17.      vejálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
  18.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  19.      véjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
  20.      véjarica  -e ž (ẹ̑) manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje ♪
  21.      véjast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
  22.      vejàt  -áta -o prid. (ȁ ā) vejnat: vejato deblo / vejato rogovje ♪
  23.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  24.      véjati se  -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja ♪
  25.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪

   3.360 3.385 3.410 3.435 3.460 3.485 3.510 3.535 3.560 3.585  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA