Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

37 (2.260-2.284)


  1.      obsijáti  -síjem dov., obsijál (á ȋ) obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je obsiján -a -o: od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz ♪
  2.      obsíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. obsijati: blisk, plamen obsine notranjost hiše; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz ♪
  3.      obsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok ♪
  4.      obsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf ♪
  5.      obskakováti  -újem nedov. (á ȗ) skakati okrog koga: pes ga je obskakoval ♪
  6.      obskuránt  -a m (ā á) knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti ♪
  7.      obskurantízem  -zma m (ȋ) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu ♪
  8.      obskurántski  -a -o prid. (ā) knjiž. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskurantski politik ♪
  9.      obskurántstvo  -a s (ā) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: ni maral njihovega obskurantstva ♪
  10.      obskúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. 1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik 2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu ♪
  11.      obsledíti  -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ȋ í) zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka ♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad ♪
  12.      obslonéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v slonečem položaju: obslonela je na vratih; obsloneti ob oknu, pri oknu ♪
  13.      obsmŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž., redko 1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo 2. nekrolog: napisati obsmrtnico ◊ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču ♪
  14.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪
  15.      obsodílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove ♦ jur. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti ♪
  16.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  17.      obsójanje  -a s (ọ́) glagolnik od obsojati: nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost ♪
  18.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
  19.      obsójenec  -nca m (ọ́) jur. oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo ♪
  20.      obsójenka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obsojenec: odpeljati obsojenko iz dvorane ♪
  21.      obsójenost  -i ž (ọ́) stanje obsojenega: obsojenost na čakanje; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž. pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti ♦ jur. obsojenost na smrt ♪
  22.      obsoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. zastarel: obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi ♪
  23.      obsónčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) knjiž., redko obsijati: jutranje sonce je obsončilo drevored / ljubezen je obsončila mojo mladost obsónčen -a -o: obsončena pročelja hiš ob cesti ♪
  24.      obsoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo ♪
  25.      obsovražíti  in obsovrážiti -im, in obsovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) knjiž., redko zasovražiti: če ga boš tepel, te bo obsovražil obsovrážen -a -o osovražen: obsovražen sosed ♪

   2.135 2.160 2.185 2.210 2.235 2.260 2.285 2.310 2.335 2.360  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA