Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

36 (3.727-3.751)


  1.      zóoplánkton  -a m (ọ̑-ȃ) biol. živalski mikroorganizmi, ki lebdijo v vodi, živalski plankton: fitoplankton in zooplankton ♪
  2.      zravnavanje  gl. izravnavanje ♪
  3.      zúnajšólski  -a -o prid. (ú-ọ̑) ki ni v šoli: zunajšolski prostor / zunajšolske obveznosti učiteljev izvenšolske ♪
  4.      zvezdárna  -e ž (ȃ) ustanova za opazovanje in raziskovanje nebesnih teles in pojavov; astronomski observatorij: delati v zvezdarni // poslopje, prostor te ustanove: kupola zvezdarne ♪
  5.      zvončárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zvončarje ali zvončarstvo: zvončarska delavnica / zvončarska obrt ♪
  6.      žágati  -am nedov. (ȃ) 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado ● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev ◊ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov žágan -a -o: žagana veja ♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine ♪
  7.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  8.      žarnoók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima žareče oči: žarnooki fantje ♪
  9.      žaromèt  -éta m (ȅ ẹ́) svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet ∙ publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej // svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa ♪
  10.      žarométen  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žaromet: žarometno ohišje / žarometni snopi svetlobe / žarometna žarnica ♦ avt. avtomobilska žarometna svetilka dodaten, navadno premičen žaromet, zlasti na specialnih vozilih ♪
  11.      žarovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. 1. žarek, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče / žarovita belina prta bleščeča 2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči ♪
  12.      žarovítost  -i ž (ȋ) knjiž. 1. žarkost: žarovitost barv 2. ognjevitost: v delu se odraža avtorjeva nacionalna žarovitost / žarovitost njenega pogleda blesk, žar ♪
  13.      žátlaka  -e ž (á) nar. enoročna sekira z zaokroženim rezilom in kratkim ročajem: žatlaka in sekača ♪
  14.      žáv  medm. (ā) posnema nižji glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: čiv živ, žav, se je oglasil vrabec / živ žav živ, se je slišalo z vrta ♪
  15.      žávba  -e ž (ȃ) nižje pog. mazilo, krema: namazati se z žavbo; žavba proti revmatizmu ∙ ekspr. biti z vsemi žavbami namazan zvit, prebrisan ♪
  16.      žbíca  -e ž (í) 1. žebljiček za podkovanje čevljev: zabijati žbice v podplate / petne žbice 2. redko špica, napera: žbice na kolesih starinskih avtomobilov / dežnik z zvito žbico 3. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: dati v kompot nageljnove žbice; vino z nageljnovimi žbicami ♪
  17.      žbíčevec  -vca m (í) bot. tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Syzygium aromaticum ♪
  18.      želéznik  -a m (ẹ̑) 1. bot. rastlina s široko suličastimi listi in belkastimi cveti, Lithospermum: listi železnika 2. zastar. rudnik železa: oskrbnik Zoisovih železnikov ♪
  19.      žêparica  -e ž (ȇ) redko žeparka: odkriti žeparico ♪
  20.      žídovka  -e ž (í) zastar. židinja: postala je židovka ♪
  21.      živíca  -e ž (í) 1. živa meja: ob cesti raste živica; striči živico; gabrova živica; gosta, visoka živica; živica iz smrek / zasaditi živico 2. star. studenec: kalna, plitva živica / voda živica studenčnica 3. agr. zgornja, navadno obdelana plast zemlje s humusom in živimi organizmi: dati h koreninam drevesa nekaj živice; živica in mrtvica 4. bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino: rastlina požene živice; živice jagod ♪
  22.      žlebíčkanje  -a s (ȋ) agr. cepljenje, pri katerem se prirezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage: žlebičkanje in sedlanje ♪
  23.      žólčnost  -i [u̯č] ž (ọ̑) ekspr. jezljivost, togotljivost: ni mogel obvladati svoje žolčnosti / žolčnost glasu // strastna, popadljiva sovražnost: žolčnost besed / z žolčnostjo vprašati ♪
  24.      župlján  in župljàn -ána m (ȃ; ȁ á) pripadnik župnije: srečanje starejših župljanov ♪
  25.      žvižgálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žvižganje: žvižgalna tehnika / ekspr. razočarana publika se je oglasila s pravim žvižgalnim koncertom ♪

   3.502 3.527 3.552 3.577 3.602 3.627 3.652 3.677 3.702 3.727



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA