Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

36 (3.526-3.550)


  1.      vèčvalénten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih nadomesti v spojini: večvalentne kovine ♦ filoz. večvalentna logika logika, ki ima več logičnih vrednosti ♪
  2.      vèčváljen  -jna -o prid. (ȅ-ȃ) strojn. ki ima več valjev: večvaljni motor ♪
  3.      vèčvédnost  -i ž (ȅ-ẹ́) knjiž. dejstvo, da kdo več ve kot drugi: z namišljeno večvednostjo se je hotel uveljaviti ♪
  4.      vèčvréden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 1. ki ima večje telesne ali umske sposobnosti: čutil se je večvrednega; imeti se za večvredno raso 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: večvredna hrana / večvredna kultura ♪
  5.      vèčvrédnost  -i ž (ȅ-ẹ́) 1. stanje, lastnost večvrednega: biti prepričan o svoji večvrednosti; zavest večvrednosti / kompleks ali občutek večvrednosti pretirano občutje lastne vrednosti 2. ekon. presežna vrednost: podjetniki so si prilaščali večvrednost skupnega dela ♪
  6.      vèčvrédnosten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ́) nanašajoč se na večvrednost: večvrednostna zavest / večvrednostni kompleks ali občutek pretirano občutje lastne vrednosti ♪
  7.      vèčvŕsten  -tna -o prid. (ȅ-ȓ) nanašajoč se na več vrst: večvrstni nasad ♦ agr. večvrstni okopalnik okopalnik, ki okopava več vrst hkrati ♪
  8.      večvŕsten  -tna -o prid. (ȓ) ki je več vrst: večvrstna opravila ♪
  9.      vèčzbórje  -a s (ȅ-ọ̑) muz. kompozicijska tehnika, pri kateri je zbor razdeljen na dva ali več manjših zborov ♪
  10.      vèčzlóžen  -žna -o prid. (ȅ-ọ̄) lingv. ki ima več zlogov: večzložna beseda ♪
  11.      vèčzlóžnica  -e ž (ȅ-ọ̑) lingv. večzložna beseda: srednji zlog večzložnice ♪
  12.      vèčzvézdje  -a s (ȅ-ẹ̑) astr. skupina več zvezd: odkriti novo večzvezdje / dvozvezdja in večzvezdja ♪
  13.      vèčžílen  -lna -o prid. (ȅ-ȋ) elektr. ki je iz več žil: večžilni kabel, vodnik ♪
  14.      véda 1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah ♪
  15.      véda 2 -e ž (ẹ̑) nav. mn. vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma: brati vede; jezik ved ♪
  16.      védanec  in vedánec -nca m (ẹ́; á) nar. gorenjsko 1. bedanec, divji mož: pazi, da te vedanec ne ujame; teči kakor vedanec zelo hitro 2. vedomec: duši ga vedanec / duša nekrščenega otroka je vedanec ♪
  17.      védec  -dca m (ẹ̑) knjiž. kdor veliko ve; vedež: biti vedec med nevednimi ♪
  18.      vedèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) zastar. znan: povej, da postane stvar vsem vedeča; prim. vedeti ♪
  19.      védečen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. star. vedoželjen: vedečen človek; zmeraj bolj sem bil vedečen / vedečni pogledi 2. knjiž. izkušen, razgledan: to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo védečno prisl.: vedečno vprašati ♪
  20.      védečnost  -i ž (ẹ́) star. vedoželjnost: njena vedečnost je znana / z veliko vedečnostjo poslušati / iz vedečnosti iti gledat iz radovednosti ♪
  21.      véden 1 -dna -o prid. (ẹ̄) star. 1. nenehen, stalen: vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri 2. večen, trajen: tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo ♪
  22.      véden 2 -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. 1. navadno v povedni rabi, z rodilnikom ki ve (za) kaj: biti veden nesreče koga; biti veden vrednosti česa 2. izveden, vešč: biti veden v mnogih stvareh; vedna padarica ♪
  23.      védenje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / redko narediti kaj brez vedenja koga vednosti ∙ zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno 2. kar kdo ve: poglobiti, razširiti svoje vedenje; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno; po mojem vedenju je to moralo biti prej // kar se ve sploh: ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini ♪
  24.      vedênje  -a s (é) 1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja: boječe, vljudno vedenje; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje; pravila lepega vedenja ♦ šol. ocena iz vedenja // celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju: opazovati, posnemati vedenje koga; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali 2. ekspr. kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju: vedenje atomov ♪
  25.      vedênjski  -a -o prid. (ē) nanašajoč se na vedênje: vedenjske raziskave / vedenjski odkloni ♦ ped. vedenjska motenost otrok vedênjsko prisl.: vedenjsko moten ♪

   3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA