Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

36 (2.302-2.326)


  1.      obrstíti  -ím dov., obŕstil (ȋ í) knjiž. objesti, obžreti (brste): krave so obrstile mladike obrstíti se narediti brste: drevo se je obrstilo ♪
  2.      obŕša  -e ž (ȓ) star. (drevesna) krošnja: gosta obrša ♪
  3.      obŕt  -a m (ȓ) zastar. obrt ž: razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži ♪
  4.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  5.      obŕtec  -tca m (ȓ) anat. izbokli del stegnenice ob kolku: mali, veliki obrtec ♦ zool. del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom ♪
  6.      obŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na obrt: a) obrtna dejavnost; obrtna storitev / obrtna delavnica; obrtna zadruga; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti; poljud. obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti b) obrtni del filmske umetnosti; obvladati obrtno stran pisanja ◊ šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola obŕtno prisl.: obrtno se ukvarjati z mizarstvom ♪
  7.      obŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž. obrtni list: odvzeti komu obrtnico; izdaja obrtnice ♪
  8.      obrtníca  -e ž (í) ženska, ki opravlja obrt: biti obrtnica / samostojna obrtnica ♪
  9.      obrtníja  -e ž (ȋ) star. obrt: ukvarjati se z obrtnijo; razvoj obrtnije / opustiti obrtnijo svoje matere ♪
  10.      obrtník  -a m (í) kdor opravlja obrt: biti obrtnik; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik ♪
  11.      obrtníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja obrtníško prisl.: obrtniško izdelano orodje ♪
  12.      obrtníštvo  -a s (ȋ) dejavnost obrtnikov: razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo ♪
  13.      obŕtnonadaljeválen  -lna -o prid. (ȓ-ȃ) v zvezi obrtnonadaljevalna šola, do 1945 poklicna šola ♪
  14.      obŕtnost  -i ž (ȓ) star. obrt: v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost ♪
  15.      obŕtoma  prisl. (ȓ) knjiž. obrtno, poklicno: obrtoma se ukvarja s hazardno igro ♪
  16.      obrtováti  -újem nedov. (á ȗ) star. opravljati obrt: obrtovati v raznih krajih ♪
  17.      obrúnek  -nka m (ȗ) knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obrunek; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob ♦ bot. listni obrunek mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list ♪
  18.      obrúnkast  -a -o prid. (ȗ) knjiž. brazgotinast: obrunkast obraz; obrunkaste roke ♪
  19.      obrús  -a m (ȗ) 1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode 2. obrušena površina: obrusi kristalov ♦ alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik ♪
  20.      obrúsek  -ska m (ȗ) nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski ♦ metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom ♪
  21.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  22.      obŕv  -i in -í ž (ȓ) nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile; dvigniti, mrščiti obrvi; pobriti obrvi; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi ♪
  23.      obŕven  -vna -o (ȓ) pridevnik od obrv: obrvni lok ♪
  24.      obŕzdanost  -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: vsi občudujejo njegovo obrzdanost; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti ♪
  25.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪

   2.177 2.202 2.227 2.252 2.277 2.302 2.327 2.352 2.377 2.402  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA