Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

36 (1.401-1.425)


  1.      móp  -a m (ọ̑) obrt. omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese: pobrisati tla z mopom ♪
  2.      móped  -a m (ọ̑) lahko motorno kolo, ki ima tudi pedale: peljati se na mopedu; voziti se z mopedom / voznik mopeda; vozniško dovoljenje za moped ♪
  3.      mopedíst  -a m (ȋ) kdor se vozi z mopedom: mopedist se je pri nesreči hudo poškodoval / izpiti za mopediste ♪
  4.      mopedístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od mopedist: nesrečo je povzročila mopedistka ♪
  5.      móps  -a m (ọ̑) majhen športni ali hišni pes s potlačenim gobcem in tesno ob hrbtu zavitim repom: rejen mops; dama z mopsom ♪
  6.      mópsovski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. tak kot pri mopsu: mopsovski obraz ♪
  7.      mòr  môra m (ȍ ó) zastar. umiranje, pomor: v mestu je grozen mor / mor je začel divjati ♪
  8.      móra 1 -e ž (ọ̑) italijanska igra s prsti, pri kateri dobi igro tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov: začela sta igrati moro ♪
  9.      móra 2 -e ž (ọ̄) lit. osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu ♪
  10.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  11.      morál  -a m (ȃ) les. žagan les s kvadratnim prerezom ♪
  12.      morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen ● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti ♪
  13.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  14.      moráličen  -čna -o prid. (á) knjiž. moralen: moralično področje, stališče / to žali moralični čut ♪
  15.      moralíst  -a m (ȋ) 1. ekspr. kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: bil je največji moralist med nami; strog, vsiljiv moralist / moralist v meni me vedno kroti 2. knjiž. strokovnjak za moralna vprašanja: globok, slovit moralist svojega časa ♪
  16.      moralístičen  -čna -o prid. (í) ekspr. ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: moralističen človek; od kdaj si tako moralistična // ki izraža stroga moralna načela: moralističen rek; moralistična proza; moralistično ravnanje / moralistična omejenost moralístično prisl.: moralistično presojati slovstvo ♪
  17.      moralístka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: fanatična moralistka ♪
  18.      moralitéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. moralnost: moraliteta človeka 2. lit., zlasti v srednjem veku navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino: napisati, uprizoriti moraliteto; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta ♪
  19.      moralizátor  -ja m (ȃ) kdor (rad) moralizira: postal je moralizator in propagandist ♪
  20.      moralizátorski  -a -o prid. (ȃ) ki moralizira: pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv ♪
  21.      moralízem  -zma m (ȋ) moraliziranje: za to prozo je značilen moralizem / pisateljev moralizem ♦ filoz. filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča ♪
  22.      moralizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od moralizirati: pisatelj rad zaide v moraliziranje ♪
  23.      moralizírati  -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira; ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne strani moralizirajóč -a -e: moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca ♪
  24.      moralizováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. moralizirati: ob vsaki priliki je moralizoval moralizujóč -a -e: moralizujoče pesmi, povesti ♪
  25.      morálka  -e ž (ȃ) 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko ◊ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi ♪

   1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA