Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

32 (640-664)


  1.      ivér  tudi íver -a m (ẹ̑; ȋ) redko iver ž: iveri so leteli izpod sekire na vse strani ♪
  2.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
  3.      izdájica  -e ž (ȃ) zastar. izdajalec: postal je izdajica; izdajica domovine ♪
  4.      izglágolski  -a -o prid. (á) lingv. izpeljan iz glagola: izglagolski samostalnik ♪
  5.      izhóden  -dna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na izhod: izhodna odprtina; izhodna vrata / izhodna kontrola ♦ elektr. izhodni signal signal na izhodu naprave; izhodna informacija množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik po obdelavi izda; izhodna napetost napetost na izhodu naprave ali generatorja 2. iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: četa se je vrnila na izhodni položaj; izhodna točka / izhodna postaja / nafta je za mnoge kemične izdelke izhodna snov / izhodna oblika bivališč prvotna ♪
  6.      izhodíšče  -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture ♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja ♪
  7.      izhodíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izhodišče: četa se je vrnila na izhodiščni položaj; izhodiščno mesto za potovanje / izhodiščna točka za reševanje vprašanj ♦ lingv. izhodiščni pomen besede ♪
  8.      izhodíti  -hódim tudi shodíti shódim dov. (ȋ ọ̑) 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje ∙ pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate izhodíti se tudi shodíti se redko s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla ∙ ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi ♪
  9.      izhódnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred; geslo: slovar obsega nad štirideset tisoč izhodnic ♪
  10.      izhomotáti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr., redko izmotati se: izhomotati se iz odej ♪
  11.      izhrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž., redko s hrepenenjem izčrpati, oslabiti: izhrepeneti dušo ♪
  12.      izhŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal; težko se izhrka ∙ ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal ♪
  13.      izhŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil ♪
  14.      izhrôpsti  -hrôpem dov., izhrópel in izhrôpel izhrôpla (ó) ekspr. 1. hropeč reči, povedati: izhropel je nekaj nerazločnih besed 2. s hropenjem izčrpati: na dirki je izhropel pljuča // umreti: mnogo ljudi je izhroplo pred njegovimi očmi ♪
  15.      izíca  -e ž (í) nar. prekmursko saku podobna mreža iz vrbovih vej: nastavljati izice za ščuke ♪
  16.      izkobacáti se  -ám se tudi skobacáti se -ám se dov. (á ȃ) nav. ekspr. s težavo priti iz česa: otrok se je izkobacal iz posteljice; izkobacal se je, zastar. izkobacal je iz jarka / komaj se je izkobacal iz avtomobila; prim. skobacati se ♪
  17.      izlésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami: odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti / dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze / ličinka izleze iz jajčeca izlézel -zla -o: slana je uničila pravkar izlezli krompir; prim. zlesti ♪
  18.      izménski  -a -o (ẹ̑) pridevnik od izmena: izmenski vodja ♪
  19.      iznenáden  -dna -o prid. (ȃ) knjiž., redko nepričakovan, nenaden: iznenaden napad; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami ♪
  20.      izomíka  -e ž (ȋ) zastar. izobrazba: skrbeti za izomiko ljudstva ♪
  21.      izpisoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izpisuje: navodila za izpisovalce ♪
  22.      izpodvezati  gl. spodvezati ♪
  23.      izprégati  -am tudi sprégati -am nedov. (ẹ̄) odpenjati vprežno žival in ji snemati vprežno opremo: izpregati konje; prim. spregati ♪
  24.      izpúščanje  tudi spúščanje -a s (ú) glagolnik od izpuščati: izpuščanje pare / izpuščanje osebka v stavku; prim. spuščanje ♪
  25.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪

   515 540 565 590 615 640 665 690 715 740  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA