Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
32 (465-489)
- dvólíčnost -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪
- dvolíčnost -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
- dvolík -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje ♪
- dvólísten -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪
- dvólítrski -a -o prid. (ọ̑-í) ki drži dva litra: dvolitrska steklenica ♪
- dvolòm -ôma m (ȍ ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom ♪
- dvolómec -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita ♪
- dvolóžek -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
- dvorovína -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista ♪
- džokej ipd. gl. jockey ipd. ♪
- egalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti stvari enake, enako vredne; izenačiti, izravnati: umetnik je namenoma egaliziral vse elemente na sliki ◊ teh. s stružnico egalizirati izobličen strojni del vrniti mu pravilno obliko; egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; egalizirati pločevino poravnati njeno neravno površino ♪
- eksárh -a m (ȃ) 1. v vzhodni cerkvi cerkveni dostojanstvenik z metropolitsko oblastjo, neodvisen od patriarha: bolgarski eksarh 2. zgod. namestnik bizantinskega vladarja v Raveni in Kartagini ♪
- eksótičen -čna -o prid. (ọ́) ki je iz tujih, navadno južnih dežel: eksotičen les; eksotična rastlina; eksotična akvarijska riba / eksotični motivi v glasbi; eksotična kultura // ki se loči od navadnega, znanega, domačega; nenavaden, tuj: ženska z eksotično lepoto; eksotično ime; eksotično vedenje / potovanje po eksotičnih deželah eksótično prisl.: eksotično učinkovati; eksotično folklorni ples ♪
- ekstirpácija -e ž (á) glagolnik od ekstirpirati: ekstirpacija maternice ♪
- elektrína -e ž (í) elektr. presežek ali primanjkljaj elektronov na telesu: nabit z elektrino / negativna, pozitivna elektrina / števec elektrine ♪
- elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost
zmaguje nad elementarnimi silami ◊ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega ♪
- emotívnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost emotivnega, čustvenost: emotivnost pesmi ♪
- encefalográm -a m (ȃ) med. rentgenska slika možganov ♪
- éncijan in enciján -a m (ẹ̑; ȃ) 1. gorska ali travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti: šopek planik in encijana ♦ bot. rumeni encijan gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko; košutnik // tinktura iz korenik rumenega encijana: zdraviti se z encijanom 2. grenka žgana pijača, ki vsebuje izvlečke iz korenik rumenega encijana: popiti kozarček encijana ♪
- éncijanov in encijánov -a -o prid. (ẹ̑; ȃ) nanašajoč se na encijan: encijanov cvet; encijanova korenika / encijanova tinktura; encijanovo žganje ♪
- encíklika -e ž (í) rel. papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta; okrožnica: izdati encikliko; enciklika Janeza XXIII. ♪
- enciklopédičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na enciklopedijo: ta knjiga je prvo slovensko enciklopedično delo / enciklopedični slovar / enciklopedični članek; enciklopedična razlaga pojma / enciklopedično znanje obsežno in vsestransko enciklopédično prisl.: enciklopedično izobražen človek ♪
- enciklopedíja -e ž (ȋ) knjižno delo, ki daje zaokrožen pregled vse človeške vednosti: sestavljati enciklopedijo; enciklopedija v petnajstih knjigah / glasbena, medicinska, vojna enciklopedija; splošna enciklopedija ∙ ekspr. on je prava, živa enciklopedija je zelo razgledan, načitan ♪
- enciklopedíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na enciklopedijo: enciklopedijski format knjige / enciklopedijski slovar / imeti enciklopedijsko znanje o čem ♪
- enciklopedíst -a m (ȋ) 1. vsak od sestavljavcev velike francoske enciklopedije v 18. stoletju: ideje francoskih enciklopedistov; enciklopedist D'Alembert 2. ekspr. enciklopedično izobražen človek: bil je izredno razgledan, pravi enciklopedist ♪
340 365 390 415 440 465 490 515 540 565