Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
32 (3.251-3.275)
- sramôten -tna -o prid., sramôtnejši (ó) ki ni v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: sramoten beg; kesati se sramotnega dejanja, ravnanja; tako malomarno delo je sramotno / skleniti sramoten mir; sramotna kapitulacija // ki vzbuja prezir, obsojanje: ta poklic so imeli za sramoten; sramotna afera, zadeva; ekspr. kar dela z njo, je naravnost sramotno / ekspr. sramotno neznanje zelo veliko ● ekspr. kmetijo je prodal za sramoten denar pretirano majhen znesek; sramotni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; publ. nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata te sramote sramôtno prisl.: sramotno pobegniti; sramotno se je pustil prevarati; sramotno nizko plačilo; sam.: narediti kaj sramotnega ♪
- srebronôsen -sna -o prid. (ó ō) ki vsebuje, daje srebro: srebronosno področje / srebronosna ruda ♪
- srepéti -ím nedov., srêpi in srépi (ẹ́ í) knjiž. srepo gledati: stal je sredi sobe in srepel vanjo; nepremično sedi in srepi v ogenj / njegove oči so srepele v prazno srepèč -éča -e: sedel je na postelji, sovražno srepeč predse; srepeč pogled; srepeče oči ♪
- stahánovec -vca m (ȃ) pristaš stahanovstva: postati stahanovec ♪
- starín -a m (ȋ) 1. zastar. star(ejši) človek: starini so se jezili na lahkomiselno mladino 2. ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja pripadnik konservativnejšega, navadno starejšega rodu: nasprotja med mladini in starini v slovenskih strankah ♪
- starúh -a m (ū) slabš. starec: staruh jih je hotel ogoljufati ♪
- stêblo -a s (é) 1. osrednji, navadno nadzemni del rastline, iz katerega rastejo listi, cveti, plodovi, veje: steblo se debeli, požene, raste; iz stebla rastejo listi; nizko, visoko steblo; ovijajoče se, pokončno, poleglo steblo; votlo steblo; steblo buč, graha, hmelja; lomiti stebla koruze; steblo, list in cvet 2. teh. steblu podoben del stroja ali strojnega elementa: steblo vijaka, žeblja; steblo ventilatorja; premer stebla / steblo izvijača, dleta ◊ agr. iti v steblo pognati, narediti steblo; anat. lasno steblo del lasu, ki moli iz kože; bot. steblo omeseni; četverorobo, kolenčasto, mesnato steblo; plazeče se steblo; podzemno steblo; lov. steblo glavni del roga pri jelenu, srnjaku, na katerem so parožki; navt. steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem ♪
- stéljnica -e ž (ẹ̑) redko steljnik, steljnjak: urediti ob hlevu steljnico ♪
- stèzen -zna -o [tǝz] prid. (ǝ̏) nanašajoč se na stezo: stezni ovinki / stezne dirke ♪
- stísnjenec -nca m (ȋ) slabš. pretirano varčen, skop človek: že od nekdaj je znan kot stisnjenec ◊ teh. v določeno obliko stisnjen gorljiv material ♪
- stólničen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na stolnico, cerkev: stolnični zvonik / stolnični organist ♪
- stólnik -a m (ọ̑) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki // naslov za plemiča: deželni stolnik 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika ♪
- stólniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na stolnico, cerkev: stolniški zvonik / stolniška šola ♪
- stoloravnátelj -a m (ȃ) zastar. vodja omizja pri pojedini: stoloravnatelj je skrbel, da so bili pri zdravici vsi kozarci polni; določiti stoloravnatelja ♪
- stôlov -a -o (ó) pridevnik od stol: stolova noga; oprla se je na stolovo naslonjalo ♪
- stolováti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž., s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: v tem mestu so stolovali ruski carji // imeti delovno mesto: guverner je stoloval v mestu ob meji / ravnatelj stoluje v neprimernih prostorih 2. knjiž. imeti oblast, vladati: Habsburžani so stolovali dolgo časa / žena je stolovala in ukazovala kakor doma 3. ekspr. biti, nahajati se: na podstavku stoluje lepo izklesan kip / v tem fotelju je včasih stoloval stari oče sedel; v starih časih je tu stoloval znan umetnik živel, prebival; razvaline stolujejo nad reko se dvigajo ● knjiž., ekspr. stoloval je na čelu mize ponosno, oblastno sedel ♪
- stòlp stôlpa m (ȍ ó) visoka stavba z majhno tlorisno površino, stoječa samostojno ali kot sestavni del drugih stavb: stolp stoji na vrhu hriba; zgraditi stolp; okrogel, stopničast, trapezast stolp; stolpi na srednjeveških trdnjavah; grad s stolpi / cerkveni stolp; obrambni, stražni stolp; ustavili so se pri razglednem stolpu / Aljažev stolp na Triglavu; Eifflov stolp // s prilastkom tej stavbi podobna naprava: antenski stolp; kontrolni stolp na letališču; burja je podrla novi televizijski stolp; vrtalni stolpi za črpanje nafte ● babilonski stolp po bibliji ki naj bi segal do neba; knjiž. živi v slonokoščenem stolpu zelo odmaknjeno od stvarnega, konkretnega življenja; stolp dima steber ◊ alp. stolp velika pokončna, samostojno stoječa skala; strojn. hladilni stolp v katerem pada segreta voda kot dež in se tako ohlaja; šport. skakalni stolp naprava za skakanje v vodo; teh. komandni
stolp iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški postaji, letališču ♪
- stôlpast -a -o prid. (ó) podoben stolpu: stolpasta hiša; stolpasta oblika gradov / ekspr. stolpasta senca ♪
- stôlpec -pca m (ō) 1. manjšalnica od stolp: gradič s stolpci / zlagati kovance v stolpce / živosrebrni stolpec v toplomeru; stolpec dima 2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino: besedilo je tiskano v dveh stolpcih; časopisni stolpci; naslov v širini dveh stolpcev / korekturni stolpci krtačni odtis s tiskarskega stavka, ki še ni razporejen ∙ ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce časopisov veliko pišejo o njej 3. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; rubrika: izpolniti stolpce blagajniškega dnevnika; vpisati črke v navpični stolpec; prvi stolpec tabele / moral je sešteti dva stolpca števil ♪
- stôlpek -pka m (ō) manjšalnica od stolp: zidovje z zobčastimi nadzidki in stolpki ♪
- stolpíčast -a -o prid. (í) 1. podoben stolpiču: na mizi je stal stolpičast svečnik; izrezljano stolpičasto stojalo 2. ki ima stolpiče: spomenik v obliki stolpičastega gradu ♪
- stôržek -žka m (ō) 1. manjšalnica od storž: borovi storžki / rdečkasti koruzni storžki 2. storžu podoben skupek plodov: gabrovi, jelševi storžki // agr. žensko socvetje ali plod hmelja: obirati, trgati storžke / hmeljni storžki ♪
- straníčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stranico: stranično okovje pri postelji / stranične in kotne simetrale ♪
- strél -a m (ẹ̑) 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse / strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti / častni strel 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka // izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti / do sem strel ne seže domet krogle, naboja / nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna
dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota ● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga ◊ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju) ♪
- stréžništvo -a s (ẹ̑) opravljanje strežniških del: denar si je prislužila s strežništvom / zbralo se je vse strežništvo strežno osebje ♪
3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351